Z golom v 94. minuti je končno popravljena tudi tista štirideset let stara Krivica: nikoli, ampak res nikoli, niste vi v Ljubljani tako jokali zaradi Olimpijinega poraza, kot smo mi, mulci iz Splita, jokali tistega 11. julija 1976. Drugje po svetu točno vedo, kje so bili in kaj so počeli, ko je umrl Kennedy, ali ko je umrl Tito: mi v Splitu, na primer, točno vemo, kje smo bili in kaj smo počeli, ko je umrla Svetovna Pravica.
Moja družba na primer je bila na zidu pod trdnjavo Gripe, zbrana okoli starega ruskega tranzistorja mojega strica Iva. Prišli smo z Bačvic in se posedli po zidu, da bi poslušali prenos zadnjega kola prvenstva. Bili smo suhljati, zagoreli, slani in najmočnejši na svetu: že tretje leto zapored je Hajduk rušil vse pred sabo, v pokalu prvakov nam je polfinale ušlo za en gol proti PSV-ju, v finalu pokala maršala Tita smo zmleli Dinamo, v prvenstvu demolirali ligo – v vsem pomladnem delu, naj to ostane zapisano, nas je premagala samo Olimpija v Ljubljani, s 4:2: poleg Voljča in Amerška je dva gola zabil tudi Goran Jurišić, naš mali Šibenčan na začasnem delu v Ljubljani – in tega 11. julija nas je od tretjega dvojnega zmagoslavja zapored ločilo le še 90 minut.
Imeli smo enako število točk kot Partizan, a boljšo razliko v golih, točno tistih šest komadov, s katerimi smo jih v Beogradu tistega maja zravnali z zemljo – »prvaki bomo, če nam bodo le dovolili,« je izjavil legendarni Hajdukov trener Tomislav Ivić – in v zadnjem kolu smo potrebovali samo še zmago proti OFK Beogradu na Karaburmi, ali pa vsaj enak rezultat kot v Ljubljani, kjer sta istočasno igrala Olimpija in Partizan.
Ob polčasu je bilo tako v Ljubljani kot v Beogradu 0:0, potem pa je Miloš Javašević v 57. minuti zabil za OFK, nekaj minut pozneje je v Ljubljani sodnik Dušan Maksimović iz Novega Sada Olimpiji izključil Jurišića, in naš svet se je začel podirati. V 73. minuti je nato Luka Peruzović v Beogradu izenačil na 1:1, in preostanek prenosa smo s strahom čakali na vklop z Bežigrada, kjer je Olimpija z igralcem manj junaško branila 0:0. Bilo je 0:0 tudi, ko je sodnik Ihtijarević odpiskal konec v Beogradu, čakalo se je samo še, da Maksimović odpiska konec v Ljubljani, pa da se zaženemo v mesto na že tradicionalno fešto. Tekma v Ljubljani pa še ni bila končana. Trajala je še minuto, dve, mesec, leto, in traja vse do dandanašnjega.
Vsa naša prihodnja življenja se bodo odvrtela v teh nekaj minutah, ko bomo ob starem tranzistorju na zidu pred trdnjavo čakali konec tekme za Bežigradom, cela mitologija se bo izpisali v Splitu v teh naslednjih štiridesetih letih. Moj tovariš Sinan Gudžević, velik navijač Partizana, pravi, da je bila stvar čista, da so trenerju Olimpije in Hajdukovi legendi Slavku Luštici za slovo od Ljubljane pred začetkom drugega polčasa izročili nekakšno umetniško sliko in je nadaljevanje tekme zato malo zakasnilo. Vse tekme so bile že davno končane, iz tranzistorja se je slišal samo še Jordan Ivanović, poročevalec Radia Beograd iz Ljubljane.
Bila je menda 93. ali 94. minuta, in vsaka je trajala celo večnost – nam na zidu se je poletje že prevesilo v jesen, medtem sem končal šolo, se vpisal na fakulteto, zaposlil, dobil hčer, se trikrat poročil in trikrat ločil – in bila je vojna in Jugoslavija je razpadla, ko je Maksimović žvižgal avt za Partizan in pogledal na uro. Nenad Stojković iz Partizana je kasneje razlagal, kako je v tistem pogledal sodnika in zaklical »Makso, samo še tale avt!«, sprejel žogo od Cvetkovića in obupano ustrelil proti golu. Ustrelil je nemarno, s kopačko je zaoral po travi, a izkazala se je izjemna podaja Nenadu Bjekoviću, samemu pred vratarjem Olimpije Ljubišo Dalanovićem.
Zadnje, česar se spomnim, je stari ruski tranzistor, kako leti v zidove stare trdnjave in se razbije na milijardo koščkov, veliki debeli Tomica, kako ihti, in moj tovariš Toni, kako nas prestrašeno gleda in ne more razumeti, kaj se je zgodilo z radiem, tekmo in nami. A v teh štirih, petih minutah smo odrasli, se postarali, osiveli in dobili plešo: ko sem končno obrisal solze in prišel k sebi, sem imel 51 let in pisal kolumno za Dnevnik.
Nič v naših življenjih ne bo imelo takega rušilnega učinka kot ta tekma, Tista-v-Ljubljani, ko smo prvič v življenju občutili primarno, Vesoljno Krivico. Niso nam dovolili, da postanemo prvaki. Vse od takrat imamo krivca za vse naše poraze, prejete gole in izgubljene naslove prvakov: ime mu je Dušan Maksimović, najbolj osovraženi človek v vseh tisoč sedemsto letih splitske zgodovine.
A vsa preprosta resnica, ki je polnih štirideset let nihče v Splitu ni izgovoril na glas, je, da je Hajduk potreboval le še en gol v Beogradu: če bi premagali OFK, bi lahko Maksimović podaljšal tekmo za leto dni, pa bi bil ves trud Partizana zaman – bili bi prvaki. Vse je bilo odvisno od nas, kot vedno v življenju, a tako je bilo lažje. Lažje je bilo zvaliti krivdo na zloglasnega Nekoga Drugega, zgodovinskega krivca za vse naše poraze.
Nič ni tako zaznamovalo naših življenj kot ta edini gol v Olimpijini mreži, v 94. minuti, 11. julija 1976. Štirideset let pozneje, v 94. minuti, ga je Kronaveter končno zabil za naslov prvaka, in zdaj gremo menda lahko končno naprej. Odslej si bomo sami krivi.
