Zlatka Olah je sodnega izvršitelja, ki jo je prišel deložirat iz stanovanja, pričakala na plinski jeklenki in zagrozila, da bo sprožila eksplozijo. Njen 2800 evrov visok dolg do Petrola, zaradi katerega ji je sodišče stanovanje na dražbi prodalo že pred dvema letoma, sega v predkrizna leta, ko se njena poslovna ideja z gostinskimi lokali ni izšla. Stanovanja ne namerava zapustiti, zaradi povzročitve splošne nevarnosti so jo policisti v sredo zvečer pridržali. To je najnovejši in eden odmevnejših primerov deložacij v Sloveniji ali v povprečju tisti eden od desetih, ki ni zgolj posledica revščine.
Dve začeti deložaciji na dan
Večina od slabih 700 začetih postopkov deložacij na leto se res zgodi zaradi revščine, potekajo potihoma in brez medijskega pompa. Sodni izvršitelji naj bi tako vsak dan izpraznili najmanj dve stanovanji v državi, a do dejanske deložacije v povprečju pride le v 20 odstotkih začetih primerov, kar pomeni med 80 in 140 deložacij na leto. »Povprečni dolg posameznika je šest tisoč evrov, kar pomeni, da zaradi šest tisoč evrov ljudi vržemo na cesto,« poudarja Bojan Regvar, nekdanji sekretar socialne zbornice in predavatelj na akademiji za socialne vede.
Regvar je prepričan, da je 90 odstotkov deložacij posledica revščine in globljih težav v socialnem sistemu, ki jih nočejo razumeti in videti niti na pristojnem ministrstvu. Preostalih deset odstotkov deložacij bi lahko pripisali drugim vzrokom. Tudi življenju čez zmožnosti, propadlim podjetniškim zamislim in ignoranci do dolgov. O enakem odstotku govori sodni izvršitelj Goran Ivkovič. »Gospodarska kriza je revne udarila bistveno bolj kot druge sloje. Seveda praznimo tudi stanovanja, v katerih so na primer narkomani ali pa osebe brez pravne osnove za bivanje tam, a tega je malo,« pojasni. Na leto opravi med 10 in 15 deložacij, sklepov o izvršbi pa prejme vsaj trikrat več, a se jih večina reši brez prisilne izselitve.
Deložacija se ne zgodi čez noč
Deložacija je le vrh dolgega sodnega postopka, neuspešnih dogovarjanj in poravnav. »Včasih to obdobje traja nekaj mesecev, včasih nekaj let,« pojasni Ivkovič. Pred deložacijo običajno potekajo rubeži na denarno premoženje, vrednostne papirje, premičnine... Šele če to ne zadošča, sledi prodaja nepremičnin. Upniki in novi kupci so v primerih, ko se dolžnik noče izseliti, v nezavidljivem položaju. S stanovanjem imajo stroške, uporabljati ga ne morejo, zato je njihova zahteva po deložaciji razumljiva. »Dolžnik ima pred deložacijo še vedno več možnosti. Lahko sklene poravnavo z upnikom in dolg plačuje po obrokih oziroma sam zapusti stanovanje na človeški način,« pojasni izvršitelj in doda, da pred deložacijo tudi sam vzpostavi kontakt s centrom za socialno delo. »Ti dolžniki so centrom dobro znani. V primeru, da v stanovanjih živijo otroci ali stare osebe, je sodelovanje s centrom nujno – treba jim je zagotoviti vsaj nujno bivanje, sicer posledice niso le socialne, temveč hujše,« pojasnjuje.
Enajst praznih stanovanj
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve sodelujejo v pilotnem projektu z 11 stanovanji za prisilno izseljene družine. »Upravičenost do začasne namestitve je odvisna od trenutnega materialnega položaja družine, strukture in števila družinskih članov, predvsem števila mladoletnih otrok, zaposlitvenega statusa odraslih članov družine, izobraževalnega statusa otrok ter posebnih okoliščin, kot so invalidnost, kronične bolezni, duševna bolezen, odvisnost,« merila pojasnjujejo na ministrstvu. Čeprav takšne družine iščejo s pomočjo centrov za socialno delo in humanitarnih organizacij, jim v dveh mesecih ni uspelo zapolniti niti enega stanovanja.
Komentara 18
