Javnost je nazadnje vznemirila deložacija v Luciji, kjer se je dolžnica zaprla v stanovanje in grozila, da bo s tremi plinskimi jeklenkami povzročila eksplozijo. Prepričana, da ji je piransko sodišče naredilo krivico, ko ji je na dražbi prodalo stanovanje za poplačilo njenih dolgov, je zatrjevala, da bo iz stanovanja odšla le mrtva. Ljudje so bili znova zgroženi nad informacijo, da so ji stanovanje prodali zaradi plačila dolga do Petrola, ki je skupaj z obrestmi znašal dobrih pet tisoč evrov. A vendar te zgodbe ne gre enačiti s tragičnimi zgodbami posameznikov in družin, ki jim njihovih obveznosti ni uspelo poravnavati zaradi res šibkega materialnega stanja.

Gospa iz Lucije namreč ni izgubila službe in torej to ni bil razlog, zaradi katerega ji ne bi uspelo poravnavati svojih obveznosti. Prav tako se ji dolgovi niso nabrali pri rednih življenjskih stroških. Gospa je bila podjetnica, ukvarjala se je z gostinstvom in je očitno precenila svoje sposobnosti, upniki (med njimi pa ni bil samo Petrol, temveč še številni drugi, ki naj bi jim gostinka skupaj dolgovala več kot 40.000 evrov) pa so upravičeno zahtevali poplačilo svojih dolgov. Pri tem je sodišče šlo dolžnici celo tako na roko, da je sprva poskušalo prodati zgolj njeno garažo, a ker jim to kar na treh dražbah ni uspelo, so se odločili za prodajo stanovanja. V vsem tem času dolžnica dolga ni poravnala, temveč je raje s pomočjo odvetnika poskušala sodišču preprečiti, da izvede dražbo stanovanja. Stanovanje so nato pred dvema letoma prodali, novi lastnik, ki je stanovanje povsem legalno kupil, pa vanj že dve leti ne more. Deložacija je bila torej neizbežna.

Prav je, da družba ni imuna za dogajanje okoli nje. Prav je, da poskušamo zaščititi najšibkejše med nami. Vendar je tudi prav, da vsak od nas poravnava svoje dolgove in živi v skladu s svojimi zmožnostmi. Preden začnemo brezglavo pozivati državo, naj spremeni zakonodajo, da bo le-ta preprečevala prodajo premoženja zaradi nizkih zneskov dolgov, je torej treba razmisliti, kako se obvarovati pred tistimi, ki bi to znali izkoriščati. Spomnimo se namreč, kako spretno so nekateri izkoriščali vpis zemljiškega dolga, da so se izognili rubežu, sodišča in upniki pa so še danes zaposleni z dokazovanjem, da so zemljiški dolgovi fiktivno vpisani. Podobno je tudi z osebnimi stečaji, ki so bili namenjeni lajšanju stiske ljudi, ki so jih dušili dolgovi, zdaj pa jih spretno izkoriščajo znana imena iz gospodarskih in estradnih krogov, ki so razglasila osebni stečaj, pa še naprej živijo na veliki nogi. Tako pravosodno ministrstvo zaradi zaščite upnikov že pripravlja spremembo insolvenčne zakonodaje, ki bo zaostrila pogoje osebnega stečaja.

Podjetniškega poloma torej nikakor ne gre enačiti z res hudimi stiskami državljanov, ki zaradi mizernih plač ali pokojnin živijo v revščini in jim kljub odrekanju in skrbnem gospodarjenju s tistimi nekaj fičniki ne uspe poravnavati življenjskih stroškov. Samo za take je treba spremeniti zakon in zagotoviti, da zaradi nekaj sto evrov ne bodo izgubili edine strehe nad glavo. Ker ti ljudje po navadi nimajo odvetnikov, ne znajo izigravati zakonov in se običajno tiho umaknejo.