Intervju z dirigentko Jerico Gregorc Bukovec in pevcem Andrejem Kerinom o najboljšem amaterskem mešanem zboru pri nas

V zgodovini so zbor vodile velike eminence slovenske glasbe: prvi je bil France Marolt, v zadnjem obdobju pa Stojan Kuret, Urša Lah in Sebastjan Vrhovnik, dokler pevce letos ni prevzela Jerica Gregorc Bukovec. Kar nekaj nekdanjih zborovodij bo v soboto ponovno na odru. Poklepetali smo z aktualno dirigentko kot predstavnico mladega vala in s predstavnikom veteranov, z nekdanjim apzjevcem Andrejem Kerinom. Slednji je danes predsednik mešanega pevskega zbora Lipa zelenela je..., ki ga v glavnem sestavljajo prav nekdanji pevci APZ. Pravi, če si enkrat apzjevec, si to za vedno. To dokazujeta tudi z ženo: spoznala sta se pri APZ in zdaj skupaj prepevata tudi v Lipi.

Kerin: Na legendarnem koncertu 12. decembra 1941 je Rudi Omota posnel večino pesmi, in sicer tako, da je mikrofon skril v lestenec Unionske dvorane, pomagal pa si je s filmskim trakom, ki ga je razrezal napol in tako dobil dvakrat daljšo dolžino snemalnega traku. Na enem od ohranjenih posnetkov je tudi pesem Lipa zelenela je..., ki jo je napisal Davorin Jenko; na posnetku se čuti napetost in groza okupacije, a hkrati upor in gnev ter ječanje v dvorani, eni celo jokajo. Ko je zbor odpel to pesem, so italijanski veljaki demonstrativno zapustili dvorano, potem se je Ljubljana zavila v kulturni molk.

Zbor Lipa zelenela je... pa smo potem sestavili leta 1983 na pobudo nekdanje generacije pevcev, ki je pela pod Markom Munihom. Zbrali smo se za enkraten koncert v Cankarjevem domu, a je bil tako odmeven, da smo ostali skupaj do danes. Leta 2003 smo potem prvič z APZ, ki mu je takrat dirigirala Urša Lah, in Ljubljanskim oktetom, ki so ga ravno tako sestavljali nekdanji apzjevci, izpeljali spominski koncert na ta medvojni dogodek. Tradicionalno zdaj vsak december ponovimo koncert.

Maroltov predvojni APZ je bil moški zbor, ki se je šele po vojni oblikoval kot mešani zbor APZ Tone Tomšič, Marolt pa je pred koncem delovanja ustanovil tudi žensko različico, ŽAPZ, zaradi česar so potem pevke klicali žabce. Ravno letos je naš zbor Lipa pel na rojstnem dnevu 99 let stari gospe, Cirili Jesihar, ki je nekoč prepevala pri žabcah.

Gregorc-Bukovčeva: V roke sem dobila pomembno štafetno palico, menjava zbora pa je bila nepričakovana; dirigentu Kuretu, ki je zbor vodil zadnje leto, pa tudi meni pri Komornem zboru Ave se je hkrati zaključila neka zgodba. Povabilo z njihove strani je prišlo že nekajkrat, vseeno sem potem na prvo vajo odšla z mešanimi občutki; a sem takoj videla izziv zase. Všeč jim je bila moja repertoarna usmerjenost, med drugim tudi v sodobno umetnostno zborovsko glasbo, ki so jo vedno radi izvajali.

Gregorc-Bukovčeva: Veliko pevcev bere note, ostali se hitro učijo. So inteligentni in zagotovo jim je učenje bližje, ker so še v intenzivnem izobraževalnem procesu. Za dirigenta je pravi balzam, če pevce samo enkrat na nekaj opozori in je dovolj. V sebi imajo tudi miselnost, da lahko kaj spremenijo. Petje na pamet jim ne predstavlja nobenega problema, sami so prosili, da večino sobotnega koncerta odpojejo na pamet. Sem zagovornica vsakršne tehtne zborovske literature, ne glede na stilno obdobje. Na tem koncertu bomo recimo peli Pavčičevo Če rdeče rože zapade sneg, pa Lebičev Visoki rej in njegovo zadnjo Kako kratek je ta čas, ki jo že vse leto z veseljem pojemo, pa še šest novitet slovenskih skladateljev različnih generacij. Želim, da je nabor dovolj širok in da se ne zaključi napredek zbora na neki stopnji. Treba je dobro prevetriti repertoarje in dati pevcem priložnosti. Številni pevci pa tudi skladatelji so se profilirali prav skozi ta zbor.

Kerin: V mojem času smo ravno tako prepevali večinoma študenti, kar nekaj jih je imelo tudi glasbeno izobrazbo, denimo Majdka Hercog, Alenka Dernač, Marinka Grajzer, pa Marjana Lipovšek, ki takrat še ni študirala solopetja, ampak klavir. Tudi Uroš Lajovic je bil z nami, danes šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije.

Kerin: V zboru sem bil deset let, v glavnem sem prepeval pod vodstvom Muniha, začel pa sem pri Lojzetu Lebiču. Brez karizme dirigent ne funkcionira. Imel jo je Lebič, pa Munih in ima jo tudi Gregorčeva. Pel sem tudi pod karizmatičnim Radovanom Gobcem, vendar ne pri APZ, čeprav ga je tudi vodil. Najdlje sem sodeloval z Munihom; njegov glasbeni izraz je bil vedno prezenten, pred očmi imam njegove roke in od čustev in doživetosti poten obraz, šlo nam je kar mrzlo po hrbtih, ko je na odru šlo zares. Toda vedno smo uživali v petju, to sem si najbolj zapomnil. Na turneji po Litvi, takrat še pod Lebičem, sem edinkrat v življenju doživel, da smo morali Gallusovo skladbo Ecce, quomodo moritur iustus zaradi stoječih ovacij ponoviti. Skladba je sicer splošno znana, toda navdušila jih je ravno naša izvedba. Spomnim se tudi tekmovanja C. A. Seghizzi v italijanski Gorici, kjer smo z Munihom dvakrat zmagali, takrat velikih zborovskih tekmovanj grand prix še ni bilo.

Gregorc-Bukovčeva: Ko sem še študirala v Stockholmu, smo štirje študentje dirigirali isto skladbo, pa tudi različne istemu pevskemu sestavu, pa smo dobili ven povsem drugačen zvok, drugačen red v skupini. Ne vem točno, kako povsem pritegniti pozornost, zagotovo pa je pri tem pomembna osebnost dirigenta. Zase vem, da mi odgovarja, če vnašam na vaje tudi sproščenost, ker menim, da jih ravno zaradi tega lahko potem bolje motiviram za delo. In ko delamo, potem res delamo. Voditi neko skupino zahteva tudi poznavanje psihologije. Zanima me denimo, kako ravnati z ljudmi, ki pridejo na vajo različno razpoloženi in vedno ne najdeš odgovora takoj, kako ravnati. Ključno je, da pri tem ne izgubiš svojega cilja, ki si si ga zastavil, in da spoštuješ pevce in pevke. Pri delu z ljudmi se lahko veliko naučiš o sebi, ponuja priložnost za osebno rast. Svoje prinesejo tudi izkušnje tako z vzponi kot s padci. Gane me, ko vidim, kaj naredi ta skupinska energija med vajo, ko tako jaz kot pevci zadihamo. Domov nedvomno odidemo vedrejši.

Kerin: Če hočeš pri zboru dejansko sodelovati, potem odmisliš med petjem druge stvari, probleme in se osredotočiš samo na petje. Je pa v sodobnem času pametnih telefonov in drugih tehnoloških pripomočkov tolikšno koncentracijo v zboru kar težko doseči.

Gregorc-Bukovčeva: Skušali smo vpeljati pravilo, da mobilne telefone pevci na začetku vaj puščajo na klavirju, pa se ni preveč obneslo oziroma bo treba sistem nadgraditi (smeh).

Kerin: Vsak bruc, ki je vstopil v zbor, je moral skozi krst. Dolga leta smo poleti hodili v Premanturo na intenzivne vaje in to je bil primeren trenutek, da smo krstili novince, ki so sicer že celo leto peli v zboru. Po navadi smo si jih (ali so si nas) privoščili v kakšni gledališki igri in skečih, zvezali smo jih denimo v kolono, v kateri so morali korakati, tudi po blatu, na koncu pa smo jih zmetali v morje.

Gregorc-Bukovčeva: APZ krsti še vedno obstajajo in so še vedno poznani kot zelo zabavni, čeprav za same bruce najbrž malo manj. V avgustu še vedno vsako leto potekajo vaje, pa tudi brucevanje v Premanturi, in bruci že zdaj vedo, da bodo podrejeni starejšim. V začetku sem sočustvovala z njimi, potem pa mi je ena od sopranistk pojasnila, da s tem krstom dejansko postanejo del skupine. Vzpostavi se močna skupinska vez. Letos se temu niti sama ne bom mogla izogniti (smeh).