V Slovenski kinoteki te dni poteka festival Angart filma, ki ga zavod Angart prireja v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Metelkova ter oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pa je »angart«? Glede na to, da je ta zavod ustanovila skupina študentov, ki se imenujejo angažirani, bi »angart« lahko pomenil angažirano umetnost. Čeprav se angažirani študentje ne ukvarjajo toliko z umetnostjo, kot prirejajo razprave o aktualnih družbenih temah (o izbrisanih, dve na temo narodnoosvobodilnega boja, o neofašizmu in nacionalizmu, o razpadu socialne države), te pa so res vselej pospremljene s filmskimi projekcijami. In podobno je tudi na tem festivalu Angart filma, le da je tu bolj v ospredju film, natančneje etnografski film.
Film namesto knjige
Michael Oppitz, profesor etnologije na univerzi v Zürichu, ki se na festivalu predstavlja s filmom Šamani slepe dežele (Shamans of the Blind Country, 1981), štiriurnim filmom o šamanizmu v magarski skupnosti v vzhodnem Nepalu, je tudi gost festivala in se je že prvi dan udeležil razprave o etnografskem filmu »na presečišču umetnosti in znanosti«, v kateri sta sodelovala še Miha Peče iz Avdiovizualnega laboratorija ZRC SAZU in multimedijski umetnik Miha Horvat.
»Najprej sem hotel napisati knjigo o eni noči šamanistične seanse,« je pripovedoval Oppitz, »kar pa se je izkazalo za sila težavno nalogo. Tedaj sem se domislil, zakaj pa ne bi raje posnel filma, saj bi ta v enem samem kadru lahko pokazal stvari, za opis katerih bi v knjigi porabil na desetine strani. Toda s filmom so nastopili povsem drugi problemi.«
Privlačno ali dolgočasno?
Med temi je izpostavil problem forme, to se pravi tistega, od česar je odvisno, ali bo etnografski film »privlačen« ali pa »dolgočasen«. Po Oppitzu je namreč kar 90 odstotkov etnografskih filmov dolgočasnih. Če pa vzamemo, da opozicija »dolgočasno«/»privlačno« prevaja nasprotje »znanstveno«/»estetsko«, se znajdemo pred vprašanjem same definicije etnografskega filma. Tudi ameriški antropolog Jay Ruby pravi, da je večina etnografskih filmov slabih, toda zato, ker jih niso posneli antropologi ali etnologi. Po njegovem je etnografski film preresna stvar, da bi jo lahko prepustili filmarjem, ki bi s prikazovanjem »eksotičnih« kultur in običajev radi zaslužili.
V Oppitzevi opoziciji »dolgočasno«/»privlačno« bi torej lahko videli tudi temeljno dilemo etnografskega filma: ali je ta oblika antropologovega ali etnologovega strokovnega dela ali pa naj bo »privlačen« tudi za širše občinstvo? Ne more škoditi, če se spomnimo francoskega antropologa in filmarja Jeana Roucha, ki je hotel antropologijo kot »sestro kolonializma, prihranjeno za ljudi z močjo, ki sprašujejo ljudi brez moči«, zamenjati s participativno antropologijo ali z »dialogom med ljudmi, ki pripadajo različnim kulturam«. Jean Rouch je namreč v svojih filmih namesto tako imenovane observativne uveljavil participativno metodo: »Tako etnografski film ni več film entomologa, ki prikazuje osebke drugih kultur kot insekte.«
