Zlati oziroma navadni šakal – dobrih 10 kilogramov težek predstavnik družine psov – živi v Evropi že tisočletja, vendar je bila vrsta do nedavnega omejena le na otoke in priobalna območja Jadranskega morja ter nekaterih drugih delov Sredozemlja in Črnega morja. V zadnjih desetletjih pa so se šakali razširili po večjem delu Evrope, vse do Estonije in Švice – tudi v Slovenijo –, kar je vneslo kar nekaj zmede v stroko in med državne institucije, ki upravljajo zveri. Prva znanstvena raziskava o posledicah širjenja šakala za divjad in za ljudi v Evropi, pri kateri so sodelovali tudi slovenski raziskovalci in je bila prejšnji teden objavljena v ugledni ameriški znanstveni reviji Biological Conservation, prinaša presenetljive rezultate.
V Srbiji s šakalom privarčujejo 500.000 evrov
Raziskovalci z Univerze v Beogradu in Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so na petih območjih v Srbiji, kjer je šakalov ogromno, proučili njegov vpliv na divjad in pomen za lokalno prebivalstvo. Na podlagi analize prehranjevalnih navad in dinamike odstrela treh vrst divjadi so v nasprotju s pričakovanji ugotovili, da močan porast številnosti šakala ni imel zaznavnega vpliva na druge vrste divjadi. V obdobju, ko se je število šakalov v Srbiji močno povečalo, je namreč populacija poljskega zajca ostala stabilna, populaciji srnjadi in divjega prašiča pa sta se celo povečali, čeprav šakali občasno plenijo te vrste.
»Analiza vsebine želodcev odstreljenih in povoženih šakalov je pokazala, da so najpomembnejši viri hrane šakalov v Srbiji klavniški odpadki in glodalci. Šakali so se hitro prilagodili na ta vir hrane v kulturni krajini in raziskava je pokazala, da so danes šakali celo pomembni za lokalno prebivalstvo v Srbiji, saj vsako leto odstranijo kar 3700 ton živalskih odpadkov. S tem se zmanjša verjetnost prenosa bolezni in drugih negativnih posledic, do katerih lahko pride ob večjih količinah razpadajoče mrhovine v okolici človeških naselij. Vrednost te ekosistemske storitve, ki jo šakali opravljajo v Srbiji, je bila ovrednotena na več kot 500.000 evrov na leto,« je pojasnil eden od avtorjev raziskave, dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Še ena pomembna vloga šakalov, na katero je opozorila raziskava, je pomoč kmetijskim pridelovalcem pri zatiranju škodljivcev na poljih. Raziskovalci so ocenili, da v Srbiji šakali uplenijo 13 milijonov glodalcev na leto, v celotni Evropi pa naj bi jih uplenili kar 158 milijonov.
Več škode na drobnici povzroči lisica
In kako je s to domorodno evropsko zverjo pri nas? Pred dvema letoma je šakala ministrstvo za kmetijstvo na pobudo Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije iz zavarovane vrste prekvalificiralo med lovno divjad. V obeh organizacijah so predlog utemeljevali z bojaznijo pred hitrim naraščanjem populacije in posledičnim naraščanjem škode, čeprav v Sloveniji še nismo opravili monitoringa šakalov, nimamo pa niti akcijskega načrta, v katerem bi opredelili, kaj želimo doseči z upravljanjem te vrste.
»Ker je pri nas manj človeških virov hrane, so tudi gostote šakala pri nas precej manjše kot po Balkanu. Celotne slike še nimamo, smo pa izmerili lokalne gostote na nekaterih območjih v Sloveniji in podatki kažejo, da so te še vedno okoli desetkrat manjše od tistih v Srbiji ali na Hrvaškem. Trenutno največ šakalov beležimo na območju Krasa in Ljubljanskega barja, v manjših gostotah pa se pojavljajo razpršeno po večjem delu Slovenije, tudi v Dinaridih, in sicer na območjih, kjer ni prisotnih stabilnih tropov volkov,« je pojasnil dr. Krofel.
Po njegovih besedah lahko v Sloveniji od šakala pričakujemo podobno dejavnost kot v Srbiji, torej da bo – ker je uspešen mrhovinar – v naravi opravljal funkcijo čistilca. »Ker je slab lovec, podobno kot lisica, le redko upleni kakšno srno. Občasno lahko pride tudi do pojava škod na domačih živalih, vendar – podobno kot drugod po Evropi – je tudi v Sloveniji za zdaj zabeleženih primerov zelo malo. Bistveno manj kot na primer drobnice, ki jo pokončajo lisice,« je prepričan dr. Krofel.
