Gospodarstvo v občini Semič že dolgo ne sloni zgolj na podjetju Iskra Kondenzatorji. Ta je s 400 zaposlenimi sicer še vedno največji zaposlovalec v občini, čeprav je svoj čas zagotavljalo kruh celo 1600 zaposlenim. V zadnjih letih se je močno razvila predvsem semiška poslovna cona Vrtača, ki je leta 2011 zaposlovala 113 ljudi, danes jih v tamkajšnjih osmih podjetjih dela že več kot 300. Številka bo še naraščala, saj je že kar nekaj podjetij napovedalo širitev proizvodnje in s tem tudi nove zaposlitve. K privlačnosti semiške poslovne cone je dodatno pripomogla odločitev občinskega sveta pred štirimi leti, da investitorje v celoti oprosti komunalnega prispevka za gradnjo industrijskih objektov.
»Zavedamo se, kje smo in kako smo dostopni,« pojasnjuje semiška županja Polona Kambič. »Za večje podjetje komunalni prispevek znese tudi okrog 100.000 evrov, kar je za naš 3,8-milijonski proračun velik izpad. Toda prišli smo do spoznanja, da če nič ne ponudimo, tudi ne bomo nikogar pritegnili.«
Tako so prepričani, da se jim bo poteza dolgoročno obrestovala z novimi podjetji in novimi delovnimi mesti. Po zadnjih podatkih zavoda za zaposlovanje je brezposelnost v občini 16,4-odstotna, kar je najmanj med tremi belokranjskimi občinami (Metlika 16,8 odstotka, Črnomelj 20,5 odstotka), a še vedno precej nad slovenskim povprečjem (12,6 odstotka).
Veliko podjetjih še po domovih
Kot dodaja Kambičeva, tako drastičnega »skoka« brezposelnosti, kot se je zgodil v Črnomlju z odhodom Danfossa, sicer niso utrpeli. »Iskra je nekoliko zmanjševala število zaposlenih, a jih je na drugi strani zaposlil Cablex,« pravi. Po njenih besedah še vedno veliko podjetij posluje po domovih in ta podjetja bi radi pritegnili v poslovno cono.
Podjetje Cablex plastik, dolenjsko-posavska gazela leta 2014, specializirana za proizvodnjo plastičnih komponent in mehanskih sklopov, je največji »skok« naredilo v zadnjih dveh letih s pridobitvijo posla za Vorwerk. Še pred dvema letoma je semiška družba zaposlovala 24 ljudi, danes že 150, večinoma Belokranjcev. Čeprav so se nazadnje širili pred dvema letoma, jim že zmanjkuje prostora, zlasti v segmentu brizganja plastike. »Če želimo normalno rasti, kar pomeni 10 do 15 odstotkov na leto, moramo prihodnje leto začeti graditi,« pravi direktor Igor Jarc. Tudi družinsko podjetje Toki, ki se ukvarja s proizvodnjo jeklenih konstrukcij za avtomobilsko in robotsko industrijo in zaposluje devet ljudi, bi v letu ali dveh potrebovalo dodatnih 3000 kvadratnih metrov za širitev proizvodnje, kar bi pomenilo tudi nekaj novih zaposlitev, pravi lastnik podjetja Jože Tomaževič.
Občina želi čim prej do zemljišč
Po besedah Kambičeve bo občina nekaj zemljišč odkupila od fizičnih oseb, se pa bori tudi za 6000 kvadratnih metrov nekdanjih Motvozovih zemljišč, ki so trenutno obremenjena s hipotekami. Grosupeljsko podjetje Motvoz je obljubljalo proizvodnjo s sto zaposlenimi, a si je zaradi takrat prešibke oskrbe z električno energijo (to je občina medtem že uredila) premislilo in proizvodnjo preselilo v Srbijo, najelo posojila in zemljišča v Semiču obremenilo s hipotekami, nato pa se znašlo v stečaju. »Upamo, da se nam bo uspelo dogovoriti s stečajnim upraviteljem in še letos odkupiti zemljišča ter jih pripraviti za prihodnje investitorje,« dodaja Kambičeva.
Ob tem je prepričana, da je slaba cestna povezava mnogim le izgovor za to, da ne poslujejo v Beli krajini. »Ko govorim z največjimi podjetniki v naši coni, pravijo, da se je mogoče s primerno organizacijo tem problemom izogniti.« Tudi po Jarčevem mnenju to ni največji belokranjski problem. »Avtocesta je 30 kilometrov vstran na hrvaški strani. Kdor želi priti do sem, tudi pride. Sicer pa, če se bo gradila tretja os, se bo zaradi domačinov, in ne zaradi tujcev,« še pravi Jarc. Na drugi strani pa slabe prometne povezave močno otežujejo delo podjetju Toki. »Veliko dobaviteljev nam pravi, da nam zaradi slabe ceste čez Gorjance ne bodo vozili materiala. Zato moramo ponj sami,« dodaja Tomaževič.
