Z izdelkom so še druge težave. Pogosto se omenja njegova oratorijskost, s katero pa je najbrž mišljena tudi statika v libretu, v katerem se druga za drugo vrstijo dramaturške retardacije v obliki operno značilnih glasbenih prizorov (zborovska tožba, bodrilni solistični spev, hvalnica, scena zapeljevanja in tako naprej). Režiser Paul-Émile Fourny ni niti poskušal poiskati nemogočega, to je sodobnejše sporočilne uglasitve. Vendar žal tudi ni premagal dramske podhranjenosti dejanja; prav najkočljivejši deli opere (obsežni zborovski nastopi, sklep drugega dejanja) so ostali togo razvrščeni oziroma nerazvidni, tudi zaradi omejitev vizualno sicer privlačne scenografije (Marko Japelj).

Odrska dodelava vlog se je zdela delno prepuščena nosilcem. S prirojenim čutnim šarmom je izstopila Guadalupe Barrientos (Dalila), katere glasovna izvedba je z nianserskim trudom prikrivala naostrenost umaknjeno nastavljenega tona in posledično »prilepljenost« besede. Jean-Pierre Furlan (Samson) je prodrl kot glasovno možata junaška statua; intimnejše plasti vloge so zvenele ozko in večkrat tresavično. Naslovni kreaciji sta, ne glede na zapisane pripombe, dokaj zadovoljili. Jaki Jurgec (Dagonov svečenik) je po obetavnem začetku zašel v že znano tonsko izsiljevanje, Jure Počkaj (Abimelech) je nastopil z lepim glasom brez ustrezne karakterne plastike. Stari Hebrejec, uprizorjen kot glas Samsonovega nadjaza, je bil režijsko posrečen detajl, pevsko pa je bila vloga skoraj izničena (Alfonz Kodrič nima sredstev za večje solistične naloge).

Suvereni zbor se je izkazal z nadpovprečno dinamično izoblikovanostjo. K še večji barvni občutljivosti bi lahko pripomogla dirigentova sugestija. A Robertu Houlihanu lahko priznamo le rutinersko dobro ureditev predstave, precejšnja daljava pa nas je ločila od napetosti zvenov in od stopnjevanosti glasbene celote (med drugim medli finale). Koreografija »bakanala« (z elegantnimi, a neusklajenimi plesalkami) ni imela nikakršne zveze z obredno razbrzdanostjo. Nadnapisni prevod libreta je vseboval grobe napake.

Mariborsko in ljubljansko gledališče nista tekmeca, saj opera ni nogomet. S sočasnostjo premier ustanovi po nepotrebnem ustvarjata ozračje tekmovalnosti. No, kratka primerjava zadnje premierske dvojice v sezoni je menda tem bolj upravičena. Že sami deli zastopata razdalje v svetovnem korpusu, zaradi katerih je ob številnih naslovih potrebno pretehtano intendantsko vrednotenje. Prispevki ustvarjalcev, kakršna sta Janáček in Saint-Saëns, prihajajo z različnih planetov. Prvi omenjeni skladatelj je avtorski glas, iskrenost sama. Drugi je vrhunski mélangeur* v preteklem kodu, zapisan umetelni samozadostnosti, ki se je mariborska postavitev sploh ni zavedala. Bojim pa se, da ne more biti dvoma o tem, katera izmed predstav je bolje obiskana.

*mélangeur 'mešalnik'