Seveda, prijetno. Nagrada mi je oživila tudi spomin na Frana Gerbiča, velikega glasbenika in zlasti zavzetega učitelja. Potrdila je mojo prisotnost v glasbenem šolstvu in oživila prehojeno pot. Ob podelitvi sem uživala v bogatem programu mladih glasbenikov, ne bom pozabila tudi srečanja s številnimi nekdanjimi učenci, študenti, zdaj učitelji in predvsem prijatelji.
Kje ste nabirali pogum za tektonske premike na področju glasbenega izobraževanja? Kot ženski v izrazito moškem glasbenem svetu vam verjetno ni bilo lahko. Je bilo lažje delovati skozi »feminizirano« prosveto?Ženske so v glasbenem šolanju že dolgo prisotne, saj je treba tam še veliko postoriti (smeh). Sicer pa nikoli nisem razmišljala, da kot ženska česa ne zmorem. Pritegnilo me je delo, spremembe so bile nujne. In potem sem tiste cilje, ki sem si jih zadala – pa ne naključno, ampak skozi praktično delo, študij in razmišljanja –, hotela doseči. Iz tega je očitno prihajal tudi potreben pogum. Glasbeno umetnost sem hotela umestiti v splošno šolstvo, pa tudi v vertikali glasbenega šolstva sem bila tako rekoč doma. O svojem delu bi težko govorila kot o pionirstvu, saj se je že veliko ljudi pred menoj trudilo, da bi glasbeni vzgoji dali širšo težo. Dobila sem priložnost, čeravno ljudje okoli mene pogosto niti niso vedeli, s čim se ukvarjam.
Vaša pedagoška pot se je začela na Jesenicah.Jesenice so bile zame kot »mizica, pogrni se«, pokazale so mi, koliko možnosti resnično ima glasbenik za svoje delovanje. Začela sem kot učiteljica klavirja na glasbeni šoli, potrebe pa so narekovale, da sem prevzela tudi delo v nekaterih razredih – in pri tem doživela preobrazbo. Zavedela sem se, da rada poučujem skupine, da imam rada razred. Ustanovila sem tudi dva mešana zbora, sodelovala pri organizaciji večerov, na katerih smo predstavljali umetniška slogovna obdobja.
Kaj prelomnega se je zgodilo, da ste se odločili za pedagogiko?Prelomen je bil strokovni izpit, na katerem me je znameniti humanist dr. Stanko Gogala spodbudil, da se usmerim v glasbeno didaktiko, obenem pa sem dobila ponudbo za učiteljsko delo na glasbeni šoli Center v Ljubljani. Vrnila sem se v Ljubljano in se postopoma posvetila tudi glasbenopedagoški znanosti.
Konec šestdesetih let ste sodelovali v osemletnem projektu eksperimentalnega glasbenega pouka. Kaj pomembnega je prinesel v glasbeno šolstvo?Razmišljali smo, kako bi na novo zasnovali glasbene učne ure v osnovnih šolah, ta eksperimentalni projekt pa smo obenem predstavljali številnim učiteljem. Takrat sem na zavodu učila tudi predšolske oddelke in nauk o glasbi, pri čemer sem raziskovala specifične glasbenorazvojne vidike in odzive učencev. Posebno intenzivno sem sodelovala z nosilcem predmeta solfeggio Maksom Jurco in po njegovi metodi ter učbenikih izvajala vzorčne ure. Po tem projektu, v katerem sem uporabljala metode ustvarjalnega učenja in medpredmetnega povezovanja, sem postala nosilka glasbene metodike na Pedagoški akademiji. Tam sem tudi doktorirala, skupaj pa smo potem postavili še stalni podiplomski študij na oddelku za glasbeno pedagogiko.
Je umetniška gimnazija danes takšna, kot ste si zamislili?Bila sem zagovornica težnje, da gimnaziji umetniške smeri dodamo zaključno maturo. To sem videla kot rešitev za mnoge mlade, ki po koncu srednje glasbene šole niso bili sprejeti na visokošolski glasbeni študij in so ostali tako rekoč brez poklica, kar se mi je zdelo krivično. Zavedala sem se tudi, da se interesi mladih v tem času lahko spreminjajo. Mnenja stroke so bila takrat različna, mnogi so se zaradi večje količine splošnoizobraževalnih predmetov zavzemali za star koncept, vendar je potem na koncu obveljala gimnazija z maturo. Težko pa bi zdaj v celoti ocenila projekt; najprej bi bilo treba izpeljati raziskavo o izobraževalni uspešnosti in dosedanjih študijskih usmeritvah dijakov.
