Odprto pismo predsedniku RS Borutu Pahorju in javnosti

Menim, da bi vi kot predsednik RS morali intervenirati z javnim pozivom DZ RS in vladi RS.

In kakšna je rešitev, ki jo predlagam?

Predsednik vlade Anton Rop je znižal stopnje socialnih prispevkov iz plač za pokojninsko in zdravstveno blagajno ter istočasno povečal davke od plač v korist državnega proračuna. Zaradi tega dejstva mora RS vsako leto prispevati iz proračuna v pokojninsko blagajno več kot 1,5 milijarde evrov. To daje politikom veliko moč pritiska na pokojninsko blagajno in upokojence ter na zdravstveno blagajno in bolnike. Prišel je čas za povratek na prvotno stanje pred zakonskim posegom Antona Ropa. Povečati se morajo prispevne stopnje za pokojninsko in zdravstveno blagajno ter istočasno odpraviti dohodnina za vse neto plače pod 900 evrov mesečno. Za ta namen je treba splošno mesečno dohodninsko olajšavo povečati s sedanjih 275 na 900 evrov oziroma splošno letno olajšavo s 3300 na 10.800 evrov; podobno kot je to urejeno v Avstriji. Tako bi bil problem slovenskih dnevnih delavcev migrantov v Avstriji rešen v skladu z Ustavo RS, vsaj za tiste s povprečnimi in nižjimi plačami.

Zelo enostavno je tudi oblikovati davčne stopnje za nove dohodninske razrede tako, da se prav nobenemu v RS ne bi zmanjšala ali povečala neto plača, kot jo ima sedaj, zaradi navedenega povečanja splošne dohodninske olajšave. Edina pomembna sprememba bo, da bo šlo 1,5 milijarde evrov prispevkov od plač zaposlenih v RS direktno v pokojninsko blagajno in ne kot sedaj, po ovinku, prek proračuna RS. To je seveda za politike hud udarec, ker jim jemlje argumente za izsiljevanje pokojninske in zdravstvene blagajne in razgalja potratnost države same.

Seveda ob tem predlagam še, da se ukine dohodninska olajšava za otroke kot odstotek od dohodninske osnove, saj je to povsem nespodobno. Tistemu z veliko plačo daje za zdravega otroka veliko večjo davčno olajšavo kot tistemu z nizko plačo za otroka s posebnimi potrebami. Zato bi morali uvesti olajšave za posameznega otroka v fiksnem znesku in ne kot odstotek od dohodnine.

In še nekaj: bruto plačo zaposlenega je treba povečati za prispevke, ki jih danes plačuje delodajalec v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ter hkrati določiti, da se vsi prispevki plačujejo kot obveznost zaposlenega in ne delodajalca. Zopet se ne bo neto plača zaposlenemu prav nič spremenila. Vendar bo zaposleni s plačilne liste razbral dejansko višino celotnih socialnih prispevkov, ki jih plačuje v pokojninsko in zdravstveno blagajno. Ker se na plačilni listi zaposlenega sedaj prikazuje le en del prispevkov, daje zaposlenemu občutek njegovih nizkih prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno. S to spremembo bo zaposleni tudi vedel, da ima plačane vse socialne prispevke. in ne da mora kasneje razočaran spoznati, da ga je delodajalec v sodelovanju z državo ogoljufal.

Tudi ta sprememba je enostavna in za transparentnost zelo koristna. Vendar državnim birokratom jemlje veliko oblasti, saj sedaj lahko nekaterim delodajalcem odložijo ali odpišejo socialne prispevke iz plač zaposlenih v škodo pokojninske in zdravstvene blagajne, torej v škodo zaposlenih.

Tudi »socialna kapica« bi bila hudo socialno nepravična. Zanjo se zavzemajo tisti z najvišjimi plačami z nespodobno utemeljitvijo, da je treba razbremeniti plače razvojnih inženirjev. Če želimo zares razbremeniti srednji sloj plač, je tudi to enostavno s popravkom stopenj davčnih razredov v sredini lestvice, torej na račun državnih prihodkov in ne na račun socialnih prispevkov. Zaposleni morajo najprej solidarno poskrbeti za lastno socialno varnost in šele nato z davki za državo. Država naj se hrani z obdavčitvijo premoženja bogatih, saj tudi njim prvenstveno služi.