Golobi imajo od vseh pripadnikov pernatih letalcev, ki prhutajo po nebu, med ljudmi najbolj bipolaren družbeni status. Zaradi gruljenja, novodobnega prehranjevanja z ostanki hrane in prebavljenega izmeta, ki ga puščajo za seboj, ter temu primernega potencialnega tveganja za zdravje ljudi se jih je oprijelo ime leteče podgane. Po drugi strani pa predstavljajo simbol duha, upanja, vere, ljubezni, sreče in miru, privabljajo turiste, prenašajo sporočila in tekmujejo na lepotnih tekmovanjih, v športnem prenašanju sporočil in celo akrobatiki.
Golobi v službi države, hudodelstva in novinarstva
Tudi v kulinariki so ponekod čislana dobrota, vendar jim posebno mesto med pticami daje izjemen čut za orientacijo, saj se v domače gnezdo ali golobnjak vrnejo z zelo oddaljenih neznanih lokacij, s hitrostjo tudi več kot 100 kilometrov na uro na kratke razdalje. V poštne namene naj bi jih uporabljali že v stari Grčiji za razglasitev zmagovalcev olimpijskih iger, kot uspešni prenašalci sporočil so bili uspešni v prvi in drugi svetovni vojni, ponekod celo odlikovani z raznimi križci in spomeniki, svojo poklicno funkcijo pa opravljajo ponekod še danes.
V Švici in Plymouthu v Angliji jih na nekaj klinikah uporabljajo za prenašanje vzorcev krvi v centralni laboratorij, saj so ob nedostopnosti in prometnem kaosu kljub vsem modernim dostavnim službam dokazano najhitrejši prevoz, ponovno pa so jih v vojaške namene za prenos sporočil in mikročipov začeli uporabljati tudi v raznih vojskah sveta. Na Kitajskem so golobi postali novodobni statusni simbol, v vojski pa so jih spremenili v prave kiborge, saj z vstavljenimi mikroelektrodami v njihovih možganih lahko celo upravljajo njihove letalne funkcije in jih po želji usmerjajo. Z njihovo spretnostjo so se okoriščali tudi zaporniki v Braziliji in Kolumbiji. Dokumentirani so primeri, ko so policisti pri prenašanju mamil, telefonskih kartic in celo mobilnih telefonov prestrezali golobe prenašalce, bili pa so tudi aktivni v novinarski službi. Paul Reuter, ustanovitelj agencije Reuters na koncu 19. stoletja, je pošiljal vesti o ceni delnic med Brusljem in Aachnom s pomočjo flote golobov, v Siriji, ob obleganju Rake, so domačini sporočila iz mesta zaradi pretrganih komunikacij prav tako prenašali z golobi. Tudi Jože Pogačnik, nekdanji športni novinar Dnevnika, je s smučarskega prvenstva na triglavskem ledeniku, ker vojska ni dovolila vzpostaviti radiozveze za poročanje, rezultate nekoč odposlal kar z golobi, ki jih je prav za ta namen prinesel s seboj.
Ljubljana–Maribor 50 minut
»Po drugi svetovni vojni JLA vse do leta 1953 ni dovoljevala vzreje golobov pismonoš in je veljal splošen moratorij za gojenje teh čudovitih ptic. Tudi na ljubljanskem gradu so imeli še v Jugoslaviji nekoč svojo golobjo enoto,« na svojem vrtu v Goričanah ob pogledu na škofovsko graščino in ob glasnem gruljenju razlaga Marjan Ušeničnik, predsednik društva gojiteljev športnih golobov pismonoš SEL Ljubljana, enega od 12 aktivnih »športno-poštarskih« klubov v Sloveniji.
Je ponosni lastnik 150 pernatih lepotcev, ki se že na prvi pogled razlikujejo od svojih divjih mestnih bratov. Nekako bolj urejeni so videti, celo manekensko našopirjeni, kot bi se zavedali, da prebivajo v rajskih razmerah in ne na ulicah. Seveda. Jedli so že in leteli tudi. Zdaj je čas za siesto. Eni se sprehajajo po strehi, drugi po golobnjaku, spet drugi zadovoljno grulijo v svojih gnezdiščih ob svojih partnerjih. »Golobi se imajo radi, dokler so skupaj, če pa eden od partnerjev umre, sledi tridnevno žalovanje. Potem se parijo z drugimi,« pravi Ušeničnik, ki je eden od okoli dvestotih ljubiteljev golobov pismonoš, ki bolj ali manj tudi aktivno tekmujejo na klubskih, regijskih, zveznih, tudi evropskih in svetovnih prvenstvih. Prejšnji konec tedna se je ravno vrnil s prve letošnje tekme golobov pismonoš, ki je bila v Sveti Nedelji na Hrvaškem. Domov v domači golobnjak so se s 130-kilometrske razdalje še pred lastnikom vrnili vsi tekmovalci, s povprečno hitrostjo 84 kilometrov na uro. Lahko se zgodi, da razdaljo med Mariborom in Ljubljano preletijo v manj kot 50 minutah, od Skopja do Ljubljane pa so tudi že leteli manj kot osem ur. Ena od golobic se je s tekmovanja vrnila ranjena. »Čreva so ji gledala ven, vendar sem opazil, da ni nič pretrganega, in sem jo lepo zašil. Po treh dneh je že živahna,« razloži in pokaže snežno belo golobico, ki ji je trup s krempeljcem odprla ena izmed ujed. Ujede, za katere golobje meso pomeni slastno kulinarično doživetje, so poleg radarskih valov, repetitorjev in slabega vremena najusodnejše, da se športni pismonoše ne vračajo domov. »Včasih je bil ta odstotek manjši od 20 odstotkov, zdaj pa se zaradi vseh teh dejavnikov lahko zgodi, da je jata ob koncu leta tudi za polovico manjša,« pravi Ušeničnik.
Golobi za milijonarje
Nove golobe se kupuje na sejmih, stanejo pa od nekaj deset do nekaj sto evrov. V Sloveniji so vsi, ki se ukvarjajo z golobi pismonošami, po besedah Marjan Ušeničnika zgolj ljubitelji teh ptic in se z njimi ukvarjajo za hobi. Tudi tekmuje se z njimi povsem na amaterski ravni, brez denarnih nagrad, sponzorjev in preostalega pompa. V tujini je to povsem drugače. Tam so v igri tudi stave, denarne nagrade, organizirajo tudi posebne golobje tabore, najbolj je znan v Južni Afriki, kamor pošlješ svojega goloba, plačaš startnino 1000 evrov in potem čakaš, saj ga tam vzgajajo in trenirajo, kakšne rezultate bo dosegel tvoj leteči šampion. Na koncu je licitacija. »Obstajajo tudi sejmi, najbolj znan je v Kasslu, kjer se cene začnejo pri stotih evrih in segajo tudi čez 200.000. Kitajci, Rusi in Američani za jate znamenitih poštarjev iz Belgije, Nizozemske, Francije in Nemčije plačujejo tudi po milijon evrov,« razlaga Ušeničnik in doda, da golobarstvo ni poceni, za vsako tekmo se plača startnina, ki stane okoli 200 evrov, poleg tega pa je treba plemenititi jato tudi zaradi dotoka nove krvi. Za vse golobe pismonoše vodijo tudi rodovniške knjige.
Golobi akrobati
Poleg golobov pismonoš so najbolj zanimivi tekmovalci v športnem golobjem svetu golobi akrobati. Ti tekmujejo v posebnih disciplinah prevrtavanja, v navpičnem spuščanju z velikih višin, v orientaciji in disciplini strmega spuščanja ter sočasnega vrtenja. Med drugimi vragolijami, ki jih izvajajo v zraku, lahko v strmem spuščanju naredijo tudi do 14 obratov – salt.
S tovrstnimi golobjimi akrobatskimi mojstrovinami se ukvarja gojitelj golobov Boris Recek iz Domajincev v občini Cankova blizu Murske Sobote, ki je tudi pobudnik ustanovitve Kluba gojiteljev golobov akrobatov Slovenije. Recek se z golobi tako kot drugi slovenski gojitelji golobov akrobatov ukvarja iz čiste ljubezni in veselja. Pove, da golobi wammen pri strmoglavljanju dosegajo hitrost tudi do 300 kilometrov na uro. Lokalni novinarji so ga zaradi prijateljstva z Mikom Tysonom, ki je tudi velik ljubitelj golobov, predvsem akrobatov, povzdignili v lokalno zvezdo, vendar sta, kot pravi, prijatelja samo na facebooku, prek katerega se tudi kdaj kaj pogovorita. »Res pa je, da je Tyson začel boksati prav zaradi golobov. Nekoč ga je napadla lokalna tolpa, mu ubila goloba, in ker jih je namlatil, je končal v zaporu, kjer se je začel ukvarjati z boksom,« o poznanstvu z boksarskim šampionom pravi Recek.
Posebnost v golobji akrobatiki so tudi sodniki, ki pridejo kar na dom in ocenjujejo znanje akrobatskih likov in letenja. »Vendar je tu tako kot v nogometu. Proti sodniškim odločitvam ni ugovorov, tudi pritožb ni, podkupovanja sploh ne,« pravi Recek. V Sloveniji so akrobati manj zastopani kot pismonoše, v tujini pa vrednost najboljših in najbolj čislanih linij dosega še višje cene, kot so za pismonoše. »Nekdanji kitajski minister je za enega samega goloba odštel 400.000 evrov, za vso jato plemenitih živali posebne linije pa 2,4 milijona evrov,« pravi Recek, ki je vzgojil tudi svojo linijo golobov recek, vendar pa jih, ne glede na to, da na svetovnih in evropskih prvenstvih dosega odlične rezultate, uporablja le za lastno veselje in tekmovanja, ne za trgovanje.
