V okolici Celja, Šentruperta nad Laškim in Gorice pri Slivnici so minuli konec tedna mnogi naleteli na tekmovalce, ki so se v osmih različnih kategorijah pomerili v planinski orientaciji. Z zemljevidom in kompasom v rokah se je okoli 350 tekmovalcev v dveh deževnih dneh in eni noči poskušalo čim bolje znajti v naravi, pod milim nebom, poiskati na zemljevidu vrisane točke in po najkrajši poti priti do cilja.
S soncem si tokrat niso mogli pomagati
Med temi so bili tako osnovnošolci kot tudi starejši, že izkušeni tekmovalci, ki so premagali tudi več kot 1100 metrov višinske razlike. Letos je tekmovalce vseskozi močil dež, a so nam vsi po vrsti zatrjevali, da so vajeni še težjih pogojev. »Pravzaprav je ravno vreme za nas še večji izziv, saj slabši kot so vremenski pogoji, bolj pride do izraza naše znanje. Tudi sneg smo že imeli. Dejansko se šele v takšnih pogojih pokaže, če orientacijo imaš ali nimaš,« so nam zatrdili člani ekipe iz Domžal, ki se ponašajo že z več naslovi državnih prvakov. Priznali so, da so bili ravno zaradi obilnega deževja deležni tudi začudenih pogledov domačinov.
Večina tekmovalcev je v cilju zato imela do kolen umazane pohodne hlače, blatne in mokre čevlje, na ramah pa nahrbtnike, v katerih so najbrž skrivali kakšen priboljšek. In kako so se pohoda lotili? Četudi že najmlajši vedo, da se da v naravi orientirati po soncu in tudi mahu, si tokrat s soncem res niso mogli pomagati. »Mi dobimo v roke zemljevid, na katerem so vrisane kontrolne točke, ki so v naravi videti kot prizme. Na teh se evidentiramo in rešujemo naloge s področja gorništva, poznavanja gorskih rož, znanja prve pomoči in podobno. S seboj imamo tudi kompas, to pa je od dovoljenega vse,« nam razloži Dušan Prašnikar, član ekipe iz Domžal. Dodal je, da je njihova naloga, da vrisane točke čim hitreje najdejo in uberejo najidealnejšo pot do cilja.
Kaj je pri tem najtežje? »Večkrat, sploh pa na razcepih, se je treba odločiti, katera pot je prava in po kateri iti, da je manj naporna. Tudi ni vedno optimalno ubrati direktno linijo, saj si včasih na cilju hitreje, če greš po cesti,« razloži Prašnikar. »A če je ekipa uigran tim, težav ni,« pristavi Matej Ogorevc vodja ekipe Domžalčanov, med katerimi je bil tudi Luka Skočir, ki nas je podučil, da je treba znati brati zemljevide in iz karte razbrati, kje je teren bolj in kje manj strm in da ni vmes kakšne reke, ki je ni mogoče prečiti. A Domžalčani zdaj že imajo kilometrino. Zato nas je zanimalo tudi, kateri teren je najtežji. Po krajšem premisleku so nam povedali, da je to Kras, saj je to svet poln vrtač, ki niso nujno vrisane na karti in jih je treba predvideti.
Planinska zveza tekmovanja prireja že več kot šest desetletij
Na cilju smo ujeli tudi člane planinskega društva s Polzele, srednješolce, ki so bili najboljši v svoji kategoriji. Zmage so bili toliko bolj veseli, ker so se kot ekipa tekmovanja udeležili prvič. »Predvsem je bilo zelo mokro,« nam je povedal Martin Gulin, vodja ekipe, v kateri je bil tudi Simon Hudales, ki se je takšnega tekmovanja udeležil prvič. »Bilo je odlično in z veseljem bom še šel, če me bodo seveda hoteli,« je bil navdušen, čeprav si je na bankini po nesreči rahlo poškodoval gleženj.
Poleg Polzeljanov so bili letos v posameznih kategorijah najboljši v planinski orientaciji še člani planinskih društev iz Gornje Radgone, Nazarij, Ptuja, Poljčan, Vranskega in Krke iz Novega mesta. Osnovni cilj tovrstnih tekmovanj, ki jih prireja Planinska zveza Slovenije že več kot šest desetletij, pa je, kot je rekel vodja tekmovanja Feri Kropec, biti v naravi, se spoznati z njo in znati določiti, kje se v nekem trenutku nahajamo. »Kompas je osnova, a ga je treba znati tudi uporabljati. Pa seveda zemljevid je tudi dovoljen, vse drugo je odvisno od iznajdljivosti, motivacije in kondicije tekmovalcev,« pove Kropec, sicer član Planinskega društva Vitanje.
