Če ne bi bilo prostovoljnih in amaterskih delavcev, od trenerjev do igralcev, po mnenju naše redne bralke Olimpija letos ne bi postala slovenski prvak. Po njenem mnenju je to dejstvo. In dejstvo je tudi, da Olimpije na način, kot se je zgodila v Velenju, ne bi bilo, če ne bi takrat ljudje, ki so imeli veliko manj denarja kot Milan Mandarić, odkupili ime in znamko Olimpija od Pivovarne Union. Nova Olimpija je bila torej že pred Izetom Rastoderjem, ki je klub financiral ob prehodu iz tretje lige pa vse do lani, ko jo je za 4 milijone prodal Milanu Mandariću. In nova Olimpija je bila že pred Milanom Mandarićem, ki je Rastoderja izplačal in ob prelomu letošnje sezone s prodajo Hentyja in Andraža Šporarja zaslužil 8,3 milijona evrov.
Ko je Olimpija v sezoni 2005/2006 začela svojo sicer ekspresno pot v prvo ligo, so v projektu sodelovali mnogi nogometaši in pokrovitelji, ki se jim s tem poslom ne bi bilo treba ukvarjati. Pavlin, Karić, Ubavič, Pate, Podgajski, Kitič, Komočar, Miha Šporar, Gliha, Hadžič, Zavrl, Vovk, Olaj, Sodržnik, Remih, Milko Đurovski, Damir Vrabac, Čenčič, Košorok… Ko je prišel Rastoder, ki je igralce v drugi ligi že kar konkretno plačeval, je bilo seveda lažje.
Vprašanje pa je, ali se bo ekipe, ki se je pred desetimi, enajstimi leti zbrala za Bežigradom in skušala dokazati, da nogometna Olimpija ni samo posel in pranje denarja, spomnilo novo vodstvo. V ožjem vodstvu Olimpije je ob Milanu Mandariću velikokrat ali kar vedno mogoče videti Sebastijana Cimerotiča, ki je prav tako brezplačno igral za prenovljeno Olimpijo na prehodu iz zadnje v prvo ligo. Mogoče bi bilo prav, da bi se na pionirje nove Olimpije spomnili, ko bodo v soboto po več kot dveh desetletjih visoko dvigovali pokal za osvojeno prvenstvo.
