Prirejanje izkazov javnih financ je brazilski nacionalni šport, kjer zakonodaja od vlade v njih zahteva proračunski presežek, izdatki pa notorično presegajo realne prilive v državno blagajno. Da je Rousseffova z nekoliko olepšano vsebino te blagajne še v drugo postala predsednica države, ni nobena posebnost. Gradovi v oblakih so sestavni del volilnih kampanj in ne njihova anomalija. Zdajšnja proračunska luknja v višini že skoraj deset odstotkov brazilskega BDP je politično lahko opravičljiva s krizo, ki državo pesti že od leta 2011, ko se je upehala Kitajska in so začele drastično padati cene brazilskega blaga na mednarodnih trgih.

Nekdanja gverilka je storila napako, ko se je kot diplomirana ekonomistka po drugi izvolitvi zatekla k dogmi, da se javnofinančne zagate rešuje z zategovanjem pasu in ukinjanjem subvencij v družbeni redistribuciji. Predsedničina še ne pozabljena 80-odstotna priljubljenost med Brazilci je do letošnjega marca zaradi tovrstnih vladnih ukrepov zgrmela pod deset odstotkov, nasprotno s tem pa se je nanjo zvalila skoraj vsa krivda za brazilske gospodarske in socialne težave.

Rousseffova po začasni odstavitvi, ki bo najverjetneje čez šest mesecev postala trajna, govori o politični farsi in državnem udaru. Realnejša ocena je, da je Rousseffova žrtev lastne naivnosti. Ta se je še zlasti pokazala z lojalno potezo do Lule, ki bi se, če ne bi imel masla na glavi, po mnenju večine Brazilcev lahko ubranil brez njene (neuspešne) pomoči.

Do tedaj praktično neomadeževana z afero Petrobras, v kateri se je znašla skoraj vsa pomembna brazilska politična srenja, je nenadoma postala glavna tarča tamkajšnjega splošnega nezadovoljstva, na čelo katerega so se postavili s položajev podpredsednika ter predsednikov poslanske zbornice in senata Michel Temer, Eduardo Cunha in Renan Calheiros, vsi trije osumljenci v tej najodmevnejši korupcijski raboti in tudi člani demokratičnega gibanja, donedavnega koalicijskega partnerja delavske stranke.

Cunha si je s svojim arogantnim oviranjem preiskave Petrobrasa v začetku maja prislužil začasno odstavitev, osamljeno Rousseffovo pa vendarle čaka spopad z za korupcijo in socialni upor bolj odgovorno politično elito, ki se namerava oprati z njenim križanjem. Na kakšen način, je pokazal zdaj začasni predsednik Temer s postavitvijo bele in izrecno moške vlade v državi, kjer je belcev le 20 odstotkov, žensk pa 51 odstotkov, in z zanimivo razlago šefa svojega kabineta, da v naglici niso mogli poiskati kakšne ministrice.