A to je bilo praktično nemogoče. V dogovarjanje o škofjeloški zasedi v skupini na facebooku je bilo aktivno ali pasivno (kot nemi člani skupine) vpleteno celotno vodstvo sindikata z vsemi regionalnimi predstavniki. Poleg tega Zoran Petrovič, za katerega velja, da sindikat vodi avtoritarno, nikoli ni imel in še vedno nima nobenega pravega oziroma močnega nasprotnika. Člani uprave oziroma sekretariata sindikata, ki se z njim niso strinjali, so se hitro poslovili, Petrovič pa pravzaprav pooseblja sindikat in je njegov najvidnejši obraz že od samega začetka. Po razkritju afere se je menda znotraj sindikata sicer pojavilo nekaj posameznih glasov razuma, vendar so bili hitro utišani.

Mobilizacija za kongres, na katerem je Petrovič od približno 300 navzočih članov dobil vrtoglavo visoko 96-odstotno podporo, je bila tako povsem v rokah vodstva in Petrovič, ki je skupaj še s štirimi sindikalisti prejel odpoved delovnega razmerja, bo lahko sindikat še naprej vodil tudi brez policijske značke, saj po statutu SPS članstvo velja, dokler daje sindikat članu pravno pomoč. To pa lahko seže še precej dlje od pravnomočnosti in podaljša mandat moči in vpliva, ki ju – včasih tudi zlorabljena – ideja sindikalnega boja daje svojim najvidnejšim predstavnikom.

Ob robu Petrovičevega boja za ohranitev predsedniške pozicije je v vlogi talcev z izrazitim stockholmskim sindromom obtičalo celotno članstvo SPS, torej okoli 2500 policistov in ne le tistih 300, ki so svojega predsednika v en glas podprli na kongresu. Govoriti o policiji znotraj policije je zagotovo pretirano, vendar gre za lepo četico policistov, ki se ji očitno ne zdi prav nič narobe, da policija naklepno zlorablja svoja pooblastila. Danes se ji zdi morda sprejemljivo zgolj to, da za prijateljeve ali lastne potrebe pripravlja zasede, naslednjič se ji mogoče ne bo zdelo sporno niti, da v takšni zasedi sovražniku v prtljažnik podtakne še kakšen zavojček opojnega prahu, ki ga je pred tem mimo zapisnika pobrala lokalnemu špiclju.

Da včerajšnjih 300 Petrovičevih policistov tega ne razume (preostalih 2200 pa to pasivno sprejema), je skrb zbujajoče, izglasovana 96-odstotna podpora Petroviču pa je celo še bolj šokantna od afere Koprivnikar same po sebi. Njo bi namreč lahko delno pripisali tudi opitosti z žarom pogajalskega boja in vročici sobotnega novembrskega večera, njeno vztrajno zagovarjanje pa kaže na porušen sistem vrednot, ki meče slabo luč na vso policijo. Zaupanje javnosti se lahko hitro poruši, in čeprav člani SPS predstavljajo manjši delež od več kot 8000 zaposlenih v policiji, se bo cena Petrovičeve sindikalne arogance lahko enakomerno porazdelila tudi na vse tiste, ki delajo pošteno, kakovostno in celo obsojajo tovrstna sindikalna spletkarjenja.

Ta cena ni majhna. Prav zaupanje je tisto, kar policija za svoje delo krvavo potrebuje, javnost pa se ne sme bati, da ji lahko vsak trenutek nasproti prijezdi četa komandanta Petroviča.