Vse skupaj meji že na absurd. Vsako leto znova upamo, da nam bo Evropa oziroma evropski TV-avditorij vrnil našo ljubezen. Pa nič. Celo malo uživamo v tej mazohistični drži, ko smo spregledani. En razlog več, da govorimo o krivici. Krivicah, ki nam jih svet počne od konca druge svetovne vojne naprej. Mi se mu razdajamo, on pa križem rok vsake toliko časa malo zniža bonitete in vsake klaftre enkrat zahteva, da denar mečemo v banke. Sporočilo je jasno: ostanite tam, kjer ste. Nekje na obrobju. Nevidni, neslišani, nepomembni.
Po drugi strani pa smo naivni na deseto potenco. V evrovizijski ogenj pošljemo izdelek, ki ga običajni Evropejec vidi takole: aha, tam pijejo pivo, se vozijo z bicikli, mažoretke so še vedno carice, Manuella ni imela za enega spodobnega stilista, sramežljivo je skrivala noge in nam ponujala prsi, komad je pobran malo pri kantriju in malo pri tehno-popu, ognjemet pa je bil na ravni prireditve Pivo in cvetje izpred dveh desetletij. Ja, Manuella je mislila, da poje doma v Laškem. Da bo nekaj sekund ognja dovolj za opito množico pod odrom.
Skratka, kaj nam je storiti? Vsi odjemalci električnega toka lahko zahtevamo povrnitev škode. Za naš denar takšna bruka. Takšno brezvezno tekmovanje, kjer je že uvrstitev v finale nacionalni uspeh, med prvih deset pa zgodovinski dogodek, naj se ne plačuje več iz naših TV-naročnin. Naj vse skupaj financira pivovarna. Ali pa pojdimo do konca. Naslednje leto tja pošljimo skupino Laibach. In ta naj zapoje komad »Evropa je mrtva« na temo evrovizijske himne. Člani skupine naj se na koncu uležejo v krste in na videozaslonu se izpiše napis: Eurovision song, Never again! (Pesem Evrovizije, nikoli več!)
Sprijaznimo se z dejstvom, da pač nismo plejerji. Kako pa bi lahko bili, če predsednik Borut Pahor kosi travo in pakira tampone. Ter potem nekaj bluzi o častnem delu, humanitarnosti in kar je še tega šodra. Nič bolje se ne godi predsedniku vlade Miru Cerarju. Ta privoli v to, da se za štos pelje s triciklom. Halo. To je sodobna Slovenija? Trava, tamponi in tricikel?
Ali pa je sodobna Slovenija protest novinarjev nacionalke, ki pridejo na programski svet s transparenti tipa: delajte po zakonu, pustite nas na miru, dajte nam pravico do komentiranja. Kot kakšne brezglasne in brezpravne tekstilne delavke, ki nimajo niti glasu, niti medija, niti avtonomije in še manj kakšna združenja ali povezave. Res vredno teatra absurda. Programski svet je že sam po sebi absurdna institucija, v kateri polovica televizijsko nepismenih osebkov šteje minute, preverja ozadja, se vmešava v novinarsko in uredniško delo in strelja navzven same nebuloze. Za nameček pa se tako protestniki kot nebulozarji zgražajo, ko med njih pride tujek in nekaj napiše čez Janeza Janšo. Ne, ne, ne, to nismo mi. Spet nas je nekdo izigral.
To o izigravanju je stalna slovenska mantra. Mi mislimo in delamo pravično, vse po zakonih, marljivo in ubogljivo, potem pa pridejo posamezniki in zrušijo to idilo.
Tako smo ves teden na ekranih spremljali nadaljevanko z naslovom Ali so skušali predstavniki nogometnega kluba Olimpija podkupiti neko drugo ekipo?. Celo Rosvita Pesek se je v Odmevih naenkrat prelevila v poznavalko nogometnega biznisa in s filozofom športa razpredala o dopustnem, koruptivnem in še čem. Res smejurina. Medtem ko obglavijo tako svetovno kot evropsko nogometno zvezo zaradi milijonskih podkupnin, ko v polovici evropskih držav potekajo preiskave in obsodbe na temo prirejanja rezultatov zaradi dobitkov na športnih stavnicah, se pri nas razkokodakamo o tem, ali je nekdo drugemu res ponudil tristo evrov, če premaga tretjega. Ali ni to nekaj povsem legitimnega? Ponudim ti nagrado, če si tako dober, da premagaš mojega konkurenta. Skratka, temu se reče dodatna motivacija. To smo že videli na svetovnih prvenstvih in še kje.
Je pa nekaj drugega, če pridem k tebi v garderobo in ti ponudim taistih tristo evrov, da dobiš gol med nogama, da izpustiš žogo, da zakriviš penal, da se sprehajaš po igrišču, torej da namerno izgubiš. Nagradim, podkupim te zato, da ne zmagaš. In res čudno, da taisti klub, ki naj bi bil nagrajen zato, da premaga Maribor, ta teden izgubi proti Olimpiji.
Res je vse v k…., kot se glasi napis na eni razsuti cesti v naši domovini. In narisani moški spolni organi so bili razlog za televizijski prispevek. Banalno? Ne, to je naša realnost. Zgodba je en grafit, en spolni organ, tristo evrov, tampon v škatlicah in košenje trave. Ja, Evropa, mi te ljubimo, samo istočasno vemo, da nas ti ne moreš ljubiti. Obljubimo, da bo naslednjič kakšen naš visoki predstavnik polnil kasone z granatami in kakšen lunatik pokosil dozdevne teroriste. Šefi pa se ne bodo več vozili s tricikli, temveč z blindiranimi terenci in patriami. Samo za košček ljubezni gre, draga Evropa…
