Vojne, kršitve človekovih pravic, revščina, podnebne spremembe in naravne nesreče ljudi silijo, da zapuščajo svoje domove. Do sedaj tako obsežnih selitvenih tokov še ni bilo. Več kot 60 milijonov ljudi, od tega polovica otrok, je beguncev in notranje razseljenih oseb, ki so pobegnili pred nasiljem ali preganjanjem. Dodatnih 225 milijonov je migrantov, ki so zapustili svojo državo v iskanju boljših priložnosti ali preprosto, da preživijo.
Ne govorim o krizi številk, ampak o krizi solidarnosti. Skoraj 90 odstotkov beguncev po svetu gostijo države v razvoju. Osem držav gosti več kot polovico vseh beguncev. Le deset držav zagotavlja 75 odstotkov proračuna ZN, ki je namenjen lajšanju in reševanju njihovih stisk.
Če bi to breme delili pravično, v državah gostiteljicah ne bi bilo krize. Lahko pomagamo, če želimo, hkrati pa natančno vemo, kaj moramo storiti, da lahko uspešno naslavljamo obsežne selitvene tokove beguncev in migrantov. Preveč pogosto dovolimo, da nam prideta na pot strah in brezbrižnost. Človeške stiske spregledamo, ksenofobija pa je glasnejša od razuma.
Države, ki so v prvih vrstah reševanja krize, se vsak dan borijo, da rešujejo potrebe množic. Generalna skupščina ZN bo 19. septembra gostila srečanje na visoki ravni. Cilj je dolgoročno okrepiti prizadevanja za reševanje begunske in migrantske krize. Da pomagam mednarodni skupnosti izkoristiti to priložnost, sem izdal poročilo »Varnost in dostojanstvo«. V njem podajam nasvete, kakšne kolektivne ukrepe naj svet sprejme, da bomo učinkoviti.
Začeti moramo s potrditvijo naše skupne človečnosti. Na milijone ljudi po svetu je izpostavljenih izjemnemu trpljenju. Na tisoče jih je umrlo v Sredozemlju, Andamanskem morju, Sahelu in Srednji Ameriki. Begunci in migranti niso »tisti drugi«, ampak so prav toliko raznoliki, kot je človeška družina. Selitve ljudi so tipično globalen pojav, ki zahteva globalno delitev odgovornosti.
Drugič: begunci in migranti niso nobena grožnja, ampak prispevajo k rasti in razvoju držav gostiteljic ter njihovih držav izvora. Bolj so integrirani, večji je njihov prispevek k družbi. Potrebujemo več ukrepov za krepitev socialnega in ekonomskega vključevanja beguncev in migrantov.
Tretjič: državni in lokalni voditelji imajo odgovornost, da spregovorijo proti diskriminaciji in nestrpnosti ter se uprejo tistim, ki poskušajo osvojiti glasove s širitvijo strahu in krepitvijo delitev. Čas je, da med ljudmi gradimo mostove, ne zidov.
Četrtič: več pozornosti moramo posvetiti reševanju vzrokov prisilnih selitev. ZN še naprej krepijo svoja prizadevanja za preprečevanje sporov, njihovo mirno reševanje in obravnavo kršitev človekovih pravic, preden se začnejo stopnjevati. Novo močno orodje je agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je lani sprejelo vseh 193 držav članic ZN. Agenda vključuje močan poudarek na pravičnost, vlogo institucij in mirne družbe.
Petič: okrepiti moramo mednarodne sisteme, ki upravljajo obsežne selitvene tokove, in sicer na način, da ohranjamo spoštovanje človekovih pravic in zagotavljamo potrebno zaščito. Države morajo spoštovati njihove mednarodne pravne obveznosti, vključno s konvencijo o beguncih iz leta 1951. Države, v katere begunci prispejo najprej, ne smejo nositi celotnega bremena pomoči. Moje poročilo v zvezi z begunci in migranti predlaga globalno partnerstvo o delitvi odgovornosti.
Izjemno nujno je, da okrepimo ukrepe proti tihotapcem in trgovcem z ljudmi, okrepimo reševanje in zaščito ljudi na poti ter poskrbimo za njihovo varnost in dostojanstvo na mejah. Potrebujemo bolj urejene in legalne poti za begunce in migrante, kar je ključnega pomena. S tem se obupani ljudje v svojem iskanju varnosti ne bodo prisiljeni zateči h kriminalnim združbam.
Pričakujemo lahko, da se bo število migrantov še naprej povečevalo zaradi ekonomskih razlogov, iskanja zaposlitev in pomanjkanja določenih tipov delavcev. Dodatni dejavniki bodo vedno enostavnejša potovanja in komunikacije, naraščajoča neenakost in krepitev podnebnih sprememb. Moje poročilo na tem področju predlaga nujne ukrepe za izboljšanje globalnega upravljanja migracij, vključno z globalnim partnerstvom za varne, organizirane in redne migracije.
Begunske in migrantske krize niso nepremostljive, vendar jih države ne morejo obravnavati vsaka zase. Danes je na milijone beguncev in migrantov prikrajšanih za svoje temeljne pravice, svet pa se odreka vseh koristi, ki jih lahko prinesejo begunci in migranti.
Letos sem v Carigradu 23. in 24. maja sklical prvi svetovni humanitarni vrh. Od držav in drugih akterjev pričakujem nove zaveze za skupna prizadevanja na področju zaščite ljudi in krepitev odpornosti. Pričakujem, da bo vrh pokazal pot za reševanje najresnejših izzivov v zvezi z begunci in migranti. Izid vrha bo pomembna usmeritev za omenjeno zasedanje generalne skupščine, ki bo 19. septembra. Potrebujemo zavezo svetovnih voditeljev, da bodo pri reševanju humanitarnih izzivov tesneje sodelovali.
Ljudje se že tisočletja selijo iz kraja v kraj. To počnejo po lastni izbiri in pod prisilo. Selitve bodo še naprej del vsakdana. Zavedati se moramo svoje dolžnosti, da zaščitimo tiste, ki bežijo pred preganjanjem in nasiljem. Hkrati se moramo zavedati koristi, ki jih lahko begunci in migranti prinesejo z integracijo v novo družbo. Le tako bomo dosegli uspešnejšo in pravičnejšo prihodnost za vse nas.