Kazalnik dohodkovne neenakosti, ki je »razkrinkal« naše pretvarjanje, da smo se otresli socializma, naj bi bil Ginijev indeks (GI), ki ga v Sloveniji uradno merimo od devetdesetih letih prejšnjega stoletja in smo ves ta čas na njegovem dnu ali tik nad njim. Njegov razpon je med 0 in 1 (oziroma med 0 in 100 odstotki). Če bi imeli vsi državljani enake dohodke, bi znašal 0 odstotkov, v obratnem primeru, ko bi en sam državljan imel vse, ostali pa ničesar, bi znašal 100 odstotkov. Po podatkih Eurostata je leta 2014 povprečni GI v EU znašal 30,9 odstotka, pri čemer je bil najvišji v Estoniji (35,6 odstotka), najnižji pa v Sloveniji (25 odstotkov). No, Slovenija ni edina grešnica: zelo blizu so Češka s 25,1 odstotka, Švedska s 25,4 odstotka, Finska s 25,6 odstotka, Belgija s 25,9 odstotka, Slovaška s 26,1 odstotka, Nizozemska s 26,2 odstotka in Avstrija s 27,6 odstotka. Pod povprečjem EU so še Malta, Danska, Madžarska, Luksemburg, Francija, Hrvaška, Nemčija, Irska in Poljska. Nad povprečjem EU so Bolgarija, Estonija, Grčija, Španija, Italija, Ciper, Latvija, Litva, Portugalska, Romunija in Velika Britanija. Med drugimi evropskimi državami imata nižji GI od Slovenije Islandija (22,7 odstotka) in Norveška (23,5 odstotka), najvišjega pa Rusija (41,6 odstotka). V ZDA znaša GI po različnih podatkih med 38 in 41 odstotki. In kako so se iz objema socializma izvile nekdanje bratske republike? V Srbiji znaša GI 38,6 odstotka, v Makedoniji 35,2 odstotka, v BiH in Črni gori pa 33 odstotkov.

Vsakdo, ki pozna osnove statistike, ve, da razlika med 25 in 27 odstotki ni pomembna. V to skupino spada sedem držav EU, od njih le tri iz nekdanjega socialističnega tabora. Dodajmo še domnevo, da je majhna slovenska dohodkovna neenakost deloma posledica sive ekonomije, prenašanja dohodkov v davčne oaze in davčnih utaj. Seveda obstaja protiargument, da to počno v vseh državah in se zato vpliv v primerjavah med državami izniči, vendar pa le ne moremo biti povsem prepričani, da v novonastali majhni državi, ki šele vzpostavlja nadzor, prikrivanje dohodkov ni bolj uspešno.

Težava z GI je, da nepoznavalcu ne pove veliko. Kakšna je neenakost pri GI 25 odstotkov v primerjavi s 35 odstotki? Bolj nazorni so drugi kazalci. Eden takih je razmerje med dohodki zgornje in spodnje petine državljanov. Na ravni EU so dohodki zgornje petine 5,2-krat večji od spodnje, pri posameznih državah pa to razmerje verno sledi GI: Slovenija sicer ni na dnu, temveč je predzadnja (3,7) nad Češko (3,5), nato pa od spodaj navzgor sledijo Nizozemska in Belgija s 3,8, Slovaška in Švedska s 3,9, Avstrija s 4,1 itd. Največje razpone dohodkov imajo Španija, Grčija in baltske države (6,5), Bolgarija 6,8 in Romunija 7,2. Med vzhodnimi sosedami ima Makedonija 7,2-kratni, Srbija pa kar 9,8-kratni razpon v dohodkih.

Drug kazalec je delež ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Čeprav je ta prag zelo pristransko izbran, ker je vezan na srednjo vrednost dohodka v posamezni državi, tako da na primer v Sloveniji znaša dobrih 7000 evrov na leto, v Luksemburgu dobrih 20.000, v Romuniji pa 1300 (če vprašate mene, gre za hoteno statistično zmanjševanje razlik v revščini med bogatimi in revnimi državami), pa je koristen za spremljanje časovnih trendov v posamezni državi in za primerjavo med državami s podobnim BDP. Pod pragom revščine živi v EU 17,2 odstotka ljudi. V Sloveniji znaša ta odstotek 14,5, vendar se je v času krize dvignil od 11,5. V osmih državah je nižji (Češka, Danska, Francija, Nizozemska, Avstrija, Slovaška, Finska in Ciper). Države z visokim GI imajo najvišje deleže revnih: baltske države med 19 in 22 odstotkov, Bolgarija 21,8, Španija 22,1, Romunija 25,4, Makedonija 22,1 in Srbija 25,4 odstotka.

Kaj lahko zaključimo iz naštetih duhamornih številk? Da je slovenski tip »uravnilovke« prisoten v celi vrsti držav EU in da se mednje uvršča večina gospodarsko uspešnih evropskih držav. Med državami z največjo neenakostjo prevladujejo nekdanje socialistične države, ki pa s svojim današnjim gospodarskim položajem ne dokazujejo, da je večja neenakost med državljani koristna za uspešno gospodarstvo.

Celo v bogati državi ni mogoče ob enakih virih povečati dohodka zgornjih slojev brez dodatnega osiromašenja revnejših ali uničevanja srednjega sloja. V državah z nekajkrat manjšim BDP to pomeni skokovit porast števila ljudi pod pragom revščine. Slovenija se je ob prehodu v kapitalizem odločila, da bo s socialnimi transferji blažila neenakost (čeprav se ta vseeno povečuje), nove elite v drugih državah pa ob padcu socializma niso hotele deliti svoje usode z usodo svojih sodržavljanov: vzpostavile so velikansko neenakost, seveda sebi v prid. To roji po glavi gospodom (in gospem) iz prvega odstavka, pri čemer pozivajo druge državljane, naj sprejmejo še večjo revščino, češ, dajte nam zahodne dohodke, pa bomo pokazali večjo inovativnost, ki jo sedaj skrivamo. Večina strokovnjakov se danes strinja, da povečanje neenakosti zavira gospodarstvo – pa tudi, da sposobni in podjetni ljudje ne skrivajo svojih sposobnosti, pa čeprav so samo petkrat in ne petdesetkrat bolje plačani od svojih sodelavcev. Kdo je tu pijavka?