Če boste videli Siran Shokri in Omida Shirmohammadija s kitaro v roki hoditi po ulici, bo to znak, da jima v tistem trenutku ni hudega. Če ju boste še slišali peti in igrati, potem bosta gotovo dajala vtis predanih ljudi. Tako kot sta pred dnevi. Siran je zaprla oči in zapela, Omid je nežno zabrenkal na kitaro. Iz glasilk in glasbila je prihajala rahlo trpka melodija, ki poslušalca zaziba v polsen in ga ponese proti Orientu.

Sodeloval s slavnim iranskim pevcem

Ljubezen do glasbe ju je združila že v Iranu. »Spoznala sva se tako, da me je prijatelj pripeljal v Omidov skrivni studio. Namesto da bi se ukvarjala z glasbo, sem se tisti dan zaljubila vanj,« je Siran Shokri smeje pogledala svojega moža, ki ima z glasbo velike načrte. V Teheranu je hodil na mednarodno glasbeno akademijo. Njegov prvi študijski instrument je bil klavir, ki ga najbolj obvlada, na drugem mestu je kitara, vešč je tudi petja. V domovini je začenjal pot uspešnega glasbenika. Napisal je glasbo in besedilo za pesem z imenom Sardargom iranskega pop zvezdnika Samana Jalilija, ki jo je mogoče najti na youtubu. Kasneje, ko je Jalili postal slaven, sta se njuni poti razšli.

»Izrabil me je in pozabil name.« Shirmohammadi je šel po svoji poti in prvič igral tudi na koncertu. Ko je dva večera igral v Teheranu, je naletel na težave. »Drugi večer so prišli neki ljudje in izklopili elektriko.« Igranje določene zvrsti glasbe je lahko problematično, njegove pesmi, kot pravi sam, govorijo o problemih ljudi in družbe. »Ko sem pel takšne pesmi, sem gledal smrti v oči.«

To ni bila edina težava, na katero sta naletela v Iranu. Iz islama sta se spreobrnila v krščanstvo in se poročila, čeprav njuni družini tega ne odobravata. »V resnici nikoli nisem verjel v islam. Ker sem se bal svoje družine, sem se le pretvarjal, da sem musliman. Moj način razmišljanja je blizu krščanski veri, zato sem se odločil zanjo. Nekateri ljudje so me povabili v krščanstvo, prav tako Siran.« V vse večji nevarnosti sta bila po tem, ko je Omidov brat v studiu videl Sveto pismo. »Brat je takoj povedal mami, da sem zamenjal vero. Potem so zvedeli še ostali.« Kazen za spreobrnitev vere v Iranu je smrt. Ko se je razprava v hiši Omidove družine na to temo razvnela, so povišani toni verjetno prišli do sosedov, bala sta se, da je pogovor slišal kakšen od vladnih vohunov. »Sosed dela na policiji, tudi v naši širši družini so nekateri v vrstah tajne policije, ki ima svoje informatorje na vsakem koraku. Lahko bi naju kdo izdal.«

Napadli so ju z bencinom

Očitali jima niso le vere, ampak tudi poroko. »Najini družini nista sprejeli najine poroke, kajti moja družina je sunitska, njegova šiitska,« je dejala Siran. Grožnje pa niso ostale le pri besedah. Nekega dne sta se vozila v avtomobilu in imela sta odprto okno. »Dva moška sta se pripeljala na motorju in zlila plastenko bencina v avto. Eden od njiju je proti notranjosti avtomobila odvrgel prižgano cigareto.« Imela sta srečo. Cigareta ni zadela cilja, ampak je padla ven iz avta.

Ko je bilo vsega dovolj, sta zbežala od doma. »Najprej sva šla v druga mesta, selila sva se po Iranu, kajti tako moja kot Omidova družina sta naju iskali in obe sta naju želeli ubiti,« je dejala Siran. Naposled jima ni preostalo drugega, kot da zapustita državo. Ko sta prečkala mejo s Turčijo, je Siran, sicer tudi navdušena igralka odbojke in nogometa, takoj odvrgla pokrivalo. Nato sta se napotila proti za mnoge ljudi obljubljeni deželi – Evropski uniji. »V Iranu sva imela dovolj dobrin za življenje, a je bilo prenevarno.« Zdaj v Ljubljani čakata, ali bodo ugodili prošnji za mednarodno zaščito. Kot kaže, bosta še kar nekaj časa čakala, kajti primeri Irancev, ki so pobegnili zaradi zamenjave vere, naj bi bili zamrznjeni.