Naravna bogastva so zelo neenakomerno porazdeljena. Južna Afrika, Katanga (Kongo) in Ural so bogati z rudninami, Sahara pa je negostoljubna puščava in v tropih daje krava v najugodnejšem času komaj liter mleka na dan. Zaradi segrevanja planeta se puščave širijo, število prebivalstva pa raste. Če se bo sedanja rast nadaljevala, bo imela čez 20 let črna Afrika tri milijarde prebivalcev, Indija dve milijardi in pol, Brazilija pa pol milijarde. Razvitejši del sveta ima denarno gospodarstvo, ki deluje, če obstaja trg za proizvode in storitve.
Za ekonomiste obstaja trg kot abstraktna statistična kategorija, ampak trg ni samo to. Trg je potrošnik v Braziliji ali v Aziji, ki zasluži od 80 do 90 USD na mesec in varčuje osem mesecev za nakup kitajskega pralnega stroja, ki stane 160 USD, ker si Boschevega (600 dolarjev) ne more privoščiti. Še v nekdanji skupni državi so pripovedovali tole šalo: dve jugoslovanski tovarni čevljev sta poslali vsaka svojega zastopnika v črno Afriko preučevat tamkajšnji trg. Ko je prvi zastopnik prišel v tamkajšnji hotel, je skozi okno videl same bosonoge Afričane in je brzojavil domov: »Trga za čevlje neizmerno. Vsi še hodijo bosi.« Drugi zastopnik, ki se je tudi sprehodil od hotela do tržnice, je poslal domov telegram: »Tukaj čevljev ni mogoče prodati. Vsi hodijo samo bosi.«
Trg predstavlja dobro izobražena, disciplinirana in visokoproduktivna delovna sila (skupaj s kapitalom), ki zasluži dovolj za nakup domačih in tujih proizvodov. Varufakisova dvojna luknja (zunanjetrgovinski in proračunski primanjkljaj Združenih držav) je motor, ki je mnogo desetletij poganjal gospodarstvo sveta, plačevana pa je bila z dolarji, ki jih je tiskala ameriška centralna banka. Ameriške dolarje vsi sprejemajo, zimbabvejskih dolarjev pa še zbiralci ne marajo. Kitajska je v prestrukturiranju in preusmerjanju k domači potrošnji, uspeh pa bo, če bo vsa letna rast proizvodnje prodana doma.
Evropa sodi v bogataški in srednji razred naše porazdelitve, a ima tudi svoje slabosti. Odkar je premog izgubil svojo veljavo in usihajo zaloge nafte, je Evropa revna z naravnimi bogastvi. Nemški izstop iz jedrske energije, visoka cena delovne sile, država blaginje, okoljevarstveno čudaštvo in okoljevarstveni posel delajo evropsko gospodarstvo nekonkurenčno. Slovenija je žal v še slabšem položaju kot preostala Evropa.
Demosovi demagogi so izročili naše gozdove, zemljo in druga bogastva (denacionalizacija) potomcem fevdalcev, ki so si ta posestva prilastili še v časih represalij Ludvika Nemškega (822), zdaj pa žive v glavnem v tujini in iz Slovenije samo črpajo. Drnovškova in Ropova privatizacija ni vsaj za 25 let prepovedala trgovanja s certifikatskimi delnicami, ki so za male denarje prešle v roke tajkunov in tujcev. Slovenija mora dobršen del zunanjetrgovinskega presežka nameniti za odlive kapitalskih dobičkov in drugih plačil v tujino. Tudi za nas velja Heglova misel: »Vsak narod ima takšno vlado, kot si jo zasluži.«
Realnost je kruta. Kitajske in indijske plače ne bodo nikoli dosegle tretjine ameriških in revščina je žal usojena večini človeštva. Naravna bogastva niso neizčrpna in količina dobrin, s katerimi razpolaga človeštvo, je omejena. Univerzalni temeljni dohodek je neuresničljiva in celo škodljiva blodnja.
Zlom socializma je dokaz za to, da zmanjšanje ali celo odprava motiva za delo in neodgovoren odnos do narave in dobrin ne zagotavlja boljšega življenja, ampak ravno nasprotno. Tudi pravice ljudi brez znanja, da zasedajo pomembna in odgovorna delovna mesta, so nam v škodo.
Janez Škulj, Velike Lašče
