In kaj bi nas rešilo vseh omenjenih tegob naenkrat? Obstaja rešitev, ki sicer ni vsakdanja, a preproste in učinkovite rešitve le redkokdaj so: otroke revnih družin pri starosti okoli enega leta prodati na živilski trg! Menda je »mlad, zdrav, dobro dojen otrok pri enem letu starosti najokusnejša, najnasitnejša in najbolj zdrava hrana, pa najsi bo dušen, pražen, pečen ali kuhan«. Menda ga »je moč enako okusnega postreči sesekljanega v omaki ali razkosanega v raguju«. Mlade družine bi rešili stroškov vzdrževanja otrok, prav tako bi zajezili hotene splave in kasnejše ukvarjanje centrov za socialno delo z otroki, ki ne bi imeli ljubečih, materialno spodobno situiranih staršev.
Tiste zgrožene bralce, ki mogoče že pišete protestna pisma na uredništvo, naj me zaradi neokusnega pisanja nemudoma zamenjajo, obveščam, da je to tako ali tako moja zadnja kolumna na teh straneh. A še pomembneje: zgornja ideja ni moja. V satiričnem pamfletu »Skromen predlog – Za preprečevanje otrokom revežev na Irskem, da postanejo breme svojim staršem ali deželi, in s katerim se jih napravi javno koristne« jih je že leta 1729 zapisal avtor bolj poznanega romana Guliverjeva potovanja. (Citirana odlomka sta prevod Tine Mahkota.)
Razlogov, zakaj se je Jonathan Swift odločil za tako ostro satiro, je več. Med drugim zaradi nevzdržnih razmer, ki so takrat vladale na Irskem, a tudi zaradi načina razmišljanja, ki je preproste ekonomske ideje ponujal kot celostne družbene rešitve. Pa tudi zaradi močnega odnosa »vse je mogoče razrešiti«. Oboje je precej pogosto tudi danes, ko se za razlage družbe zatekamo v ekonomijo in motivacijske priročnike za osebno rast. Slednje prihajajo od jutranjih TV-oddaj, kakor tudi od predsednika države in predsednika vlade – »Ne jamram, iščem rešitve«. Swiftovo besedilo je v njegovem času precej razburkalo politično debato.
Razširjeni spletni »meme« se glasi, da se danes politiki delajo norca, medtem ko komiki govorijo resnico. Celo več, nekateri komiki (upravičeno) veljajo celo za najboljše raziskovalne novinarje. Recimo pred časom »upokojeni« voditelj Jon Stewart, še bolj pa eden njegovih naslednikov, Britanec John Oliver, delata prispevke, ki se jih ne bi branil prav noben resen politični medij, le da so zraven začinjeni še s humorjem. Ali celo več, verjetno s pomočjo humorja še jasneje orišejo problem.
Žal je politični domet takšne TV-satire večinoma precej omejen. V spletni verziji ameriškega mesečnika The Atlantic so pred kakšnim mesecem objavili analizo z meritvami, kjer so spremljali, kako »odmeva« tematika oddaje naslednje dni po spletu in medijih. Pokazalo se je, da kljub »bombastični temi« precej kmalu zamre. Torej, satira ni enostavna rešitev za politične probleme. Kar pa je seveda jasno že v osnovi, saj nikoli ni nihče trdil, da je. Brez aktivnega političnega delovanja se ne bo zgodilo veliko. Lahko pa satira odpira teme, drega v kakšna področja, jih obrača in kaže iz druge perspektive.
Mogoče je stvar satire tudi, da kaže prav na to, da stvari niso vedno tako jasne. Mogoče bi morali Cerarjev motivacijski moto obrniti in reči: »Ne iščem rešitev, jamram!« Ker res ni nujno, da 1.750.000 ljudi »išče (strokovno) rešitev« glede vprašanj rejništva in otroške razvojne psihologije ob stresnih dogodkih, kar se danes dogaja. To ni njihovo delo in zanj niso usposobljeni. Vsekakor pa je dobro, da ob podobnih problemih »jamrajo« in jasno povejo, da od pristojnih pričakujejo vrhunsko in neoporečno delovanje. In prav toliko ljudi bi moralo protestirati ob vtikanju verskih fanatikov v ustavo ali nadaljevanju varčevanja za vsako ceno (sploh če gre za varčevanje pri revnih, medtem ko utajevalci davkov mirno selijo denar iz države, ko v vrh bank nastavljajo iste ljudi, ki so odgovorni za več tisoč milijonov veliko bančno luknjo, ko si dekani izplačujejo dodatke za spanje ob telefonu, medtem ko mladi docenti predavajo honorarno ipd.). In mogoče vse skupaj za večji učinek kdaj začiniti še s šalo? Na primer:
A poznate tistega, ko poslanec s 3000 do 5000 evri mesečne plače ravnokar glasuje proti subvencijam za najrevnejše, potem pa se odpravi v parlamentarno menzo na špagete, ki stanejo 1,4 evra? Aja, ne, pardon, to ni šala.
