Ključni del famoznega dogovora je seznam 34 projektov ali nalog, ki naj bi jih občina, vlada ali obe skupaj uresničili do določenega roka. Večina projektov naj bi bila dokončanih že do leta 2018, ko se bo po idealnem scenariju končal mandat Cerarjeve vlade in Jankovićev tretji mandat na čelu prestolnice. Le pet projektov naj bi se končalo pozneje, saj potrebujejo več časa za realizacijo.

Toda omenjeni dokument ne vsebuje nikakršnih trdnih zavez, niti ne predvideva morebitnih posledic, če bi vlada ali občina zatajila in ne bi pravočasno ali pa sploh ne bi izpolnila tistega, kar predvideva dogovor. Jankoviću in Cerarju se ni zdelo potrebno zapisovati sankcij zaradi neizpolnjevanja dogovora, češ da ga imata namen uresničiti.

Janković je celo pripomnil, da niso v resničnostnem šovu, da bi kar nekaj podpisovali brez resne namere. Pri tem pa je ljubljanski župan očitno pozabil, kako hitro se v politiki »pozablja« na dane obljube oziroma koliko časa potrebuje počasno državno kolesje, da posamezni projekt od ideje pripelje do zaključka.

Eden od projektov iz dogovora je denimo gradnja prve faze nove železniške proge med Ljubljano, Kranjem in Jesenicami, ki naj bi stala nekaj manj kot 6,8 milijona evrov. Prva pobuda za začetek tega projekta izvira že iz julija leta 2009, ko je takratni prometni minister Patrik Vlačič vložil pobudo za izdelavo državnega prostorskega načrta, ki bi to železniško progo umestil v prostor. Danes – skoraj sedem let pozneje – novih železniških tirov ni, ker državni prostorski načrt ni sprejet. Celo trasa, kjer naj bi potekala nova železnica, še vedno ni natančno določena. Ravno zaradi takšnih izkušenj iz preteklosti je težko verjeti optimističnim obljubljam Cerarja in Jankovića, kako bosta vse točke dogovora uresničila, in to celo v dogovorjenem času.

Prvi mejnik, ki bo pokazal, ali je dogovor med vlado in občino le črka na papirju ali pa vendarle premišljen zapis realnih namer, bo že konec letošnjega leta. Do takrat naj bi država recimo uredila železniško postajališče na Dolgem mostu, z nadstreški opremila nekatera od obstoječih železniških postajališč na območju Mestne občine Ljubljana in od občine kupila prostore Slovenske kinoteke. Občina pa bi v letošnjem letu morala javnim uslužbencem na ministrstvih in v drugih državnih službah omogočiti brezplačno uporabo ljubljanskega brezžičnega internetnega omrežja ter recimo ministrstvu za obrambo zagotoviti zemljišče za heliport.

Če državi in občini že teh relativno nezahtevnih in poceni nalog ne bo uspelo uresničiti pravočasno, se postavlja vprašanje, ali je bil pomp ob podpisu sporazuma potreben le zato, da je vlada pokazala, da nekaj dela, in si posledično mogoče v žep pospravila kakšno politično točko. Vsekakor pa bi s slovesnostjo v vladni palači lahko počakali do takrat, ko bi slovenski javnosti dejansko imeli pokazati kaj več kot le še en kup papirjev.