Najbrž ni odraslega Slovenca, ki ne bi vsaj slišal za znamenito Machovo število. Gre za razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje skozi neko sredstvo, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Zvok namreč skozi različne snovi potuje z različno hitrostjo. Z Machovim številom danes označujejo hitrost letal. Le malokdo pa ve, da je svetovno priznani fizik in filozof Ernst Mach (1838–1916) del življenja preživel tudi v Sloveniji, natančneje v vasici Veliki Slatnik pri Novem mestu. To zgodovinsko »pozabo« želijo vsaj malo omiliti v novomeškem društvu Machova dediščina pod Gorjanci, ki je lani uredilo tudi devet kilometrov dolgo Machovo učno pot od Malega Slatnika do nekdanje Machove graščine na Velikem Slatniku. Predsednik društva Marjan Hren je lani izdal tudi knjigo Slatenska dolina in Machova dediščina pod Gorjanci.
Simpozij o industrijski dediščini
Letos mineva sto let od smrti velikega fizika pa tudi 150 let od izuma tako imenovanega Luppis-Whitehead torpeda, ki so ga izdelali v hrvaški tovarni Torpedo na Reki, kjer je svoje poskuse s fotografiranjem nadzvočne hitrosti izvajal tudi Ernst Mach. Med 19. in 21. majem letos na Reki pripravljajo mednarodni simpozij o industrijski dediščini, na katerem naj bi izpostavili delo tega pomembnega znanstvenika, k sodelovanju pa so organizatorji povabili tudi Marjana Hrena.
Kot je pojasnil Hren, je na Veliki Slatnik najprej prišel Ernstov oče, veliki humanist in naravoslovec Johann Mach, ki izhaja iz družine čeških Nemcev. Bil je profesor na praški gimnaziji, svojega sina Ernsta pa je zaradi njegovega šibkega zdravja do 17. leta poučeval kar doma. Ernst se je nato odpravil na študij fizike, matematike in filozofije na Dunaj, oče pa se je med poučevanjem v Novem mestu »zaljubil« v graščino na Velikem Slatniku, jo leta 1862 kupil ter se tja preselil z ženo in tremi hčerami.
Izziv nadzvočne hitrosti
Sin Ernst je med študijem večkrat prišel na počitnice na očetovo posestvo, kjer sta veliko razpravljala o zvoku in nadzvočni hitrosti. Kot je pojasnil Hren, je Ernst na očetovem posestvu že izvajal poskuse fotografiranja nadzvočne hitrosti. »Ker tukaj ni imel primernih pogojev, predvsem ni imel pravih izstrelkov, mu je oče prek svojih poznanstev omogočil, da je poskuse nato skupaj s profesorjem Petrom Salcherjem izvajal v tovarni torpedov na Reki, ki je bila zgrajena za vojaške potrebe. Slatnik je bil torej nekakšna odskočna deska, da je Machu uspelo pojasniti fenomen nadzvočne hitrosti,« je opisal Hren. Neke vrste pionir na svojem področju je bil tudi Ernstov oče. Dolenjskim krajem je ogromno doprinesel, je dejal Hren, ljudi je učil čebelarstva, vinarstva, poljedelstva, iz njegove zapuščine pa je bila leta 1892 zgrajena celo ena prvih dekliških šol na Dolenjskem, gospodinjska šola v Šmihelu. Je pa tudi »kriv« za to, da lahko danes v julijskih in avgustovskih nočeh opazujemo enega največjih nočnih metuljev pri nas, azijskega svilnatega prelca jamamaja. »Bil je prvi, ki je na evropska tla prinesel jajčeca japonske sviloprejke. Primerne razmere za gojenje mu je uspelo urediti kar v graščini, kjer je prostore segreval in vanje namestil hrastove veje, na katerih so rasli zapredki gosenic, nato jih je gojil tudi v gozdu,« je pojasnil Hren. Nekaj bub naj bi v gozdu celo obstalo, jamamaj se je tako z Velikega Slatnika začel širiti po Sloveniji in nato po jugovzhodni Evropi.
Danes graščine ni več. Država ni imela interesa za njeno obnovo, zato so jo morali po Hrenovih besedah leta 1999 podreti. Danes stoji le še del nekdanje konjušnice. O Ernstovi najmlajši sestri Wilhelmini in njeni nesrečni ljubezni pa je pisal celo Janez Trdina v povesti Zakleti oreh.
