Kot je povedal Herzog sam, s filmom Puščavska kraljica (za katerega je napisal tudi scenarij) ni želel ustvariti klasične biografske drame, pač pa pokazati »dostojanstvo beduinskega načina življenja« ter razložiti, kaj je bilo tisto, kar je »ležalo globoko v duši Gertrude Bell«. Na žalost ta ideja ni preživela izvedbe, saj film o Gertrudinih dosežkih pove bore malo, njeno identiteto gradi izključno skozi odnose z moškimi liki, ob beduinski način življenja pa se je Herzog obregnil samo toliko, kot je bilo to nujno potrebno za njegovo filmsko vizijo.
Celotna prva polovica dve uri trajajočega filma je fokusirana na ljubezensko zgodbo med Gertrude (Nicole Kidman) in Henryjem Cadoganom (James Franco), diplomatom nižjega razreda, za katerega se izkaže, da je tudi velik hazarder s temu primernimi dolgovi. V tragičnem koncu te razvlečene in ne ravno prepričljive romance Herzog poišče tudi povod za Gertrudine nadaljnje odločitve, saj ob novici o Henryjevi smrti izjavi: »Moje srce zdaj pripada samo še puščavi.«
V nadaljevanju filma tako sledimo njenim potovanjem po puščavskih območjih, ki so v Herzogovi viziji videti kot tavanja po lepo posnetih puščavskih sipinah in oazah, njeno raziskovanje beduinske kulture pa v filmu izpade zgolj kot priročno ozadje, na katerem režiser izriše še eno nesrečno ljubezensko zgodbo, tokrat s poročenim polkovnikom Charlesom Doughty-Wyliejem (Damian Lewis). Čeprav Herzog z nekaj šovinističnimi izpadi britanskih diplomatov nakaže prepreke, s katerimi se je Gertrude soočala, kadar je imela opraviti s sonarodnjaki, njene odnose z beduini pokaže povsem neuravnoteženo, enkrat preveč naivno in drugič povsem pokroviteljsko. Ne glede na to, da Gertrude potuje po vojnem ozemlju, nima z lokalnimi veljaki in poglavarji nobenih težav, če pa se že pojavijo kakšne nevšečnosti, jih Herzog reši tako, da domačini izpadejo povsem nedorasli intelektualno superiorni tujki.
Rezultat tovrstnega scenarističnega in režijskega pristopa je v končni fazi ta, da Puščavska kraljica ne ponudi prav nobenega uvida v notranji svet kompleksne ženske, ki se je uspešno uprla omejitvam patriarhata, kot tudi ne v beduinsko kulturo, ki ji je posvetila velik del svojega življenja. In glede na Herzogovo preteklo filmografijo preseneča (če ne celo razočara), da je zgodbo izjemne ženske, kot je bila Gertrude Bell, na filmsko platno prenesel na tako plehko hollywoodski način.
