»Moj beg je bil del vnaprej načrtovane klubske taktike. Na mojo žalost so v ekipi Nippo Vini Fantini z Gregom Boletom kljub zamujeni priložnosti želeli kolesarja v begu in prvih sto kilometrov narekovali ritem v glavnini, da bi se kdo izmed njihovih kolesarjev lahko preselil do nas štirih ubežnikov. To jim ni uspelo, je pa to celotni karavani povzročilo veliko utrujenih nog (prva ura povprečje 51 km/h, op. p.), mi ubežniki pa si nismo mogli privoziti večje prednosti. Ulissi je bil izjemen,« je Matej Mohorič opisal zakulisje dogajanja, ki je prineslo lepo etapno zmago, ki se v kolesarstvu šteje kot zmaga ekipe. Torej tudi del Mohoričeve. Navsezadnje bo dobil delež tudi od denarne nagrade.
Kolesar iz Podblice je znova upravičil zaupanje ekipe. Čeprav je četrti najmlajši v konkurenci 198 kolesarjev, je posebno zaupanje že to, da so ga vzeli na Giro. Ekipa Lampre-Merida je največja italijanska ekipa, za katero vozijo kar štirje slovenski kolesarji (Marko Kump, Luka Pibernik), a je na Giru v prevladujoči italijanski zasedbi mesto dobil le najmlajši Matej Mohorič. Lanskega zmagovalca etape Gira v Oropi Jana Polanca so namenili za nastop na francoskem Touru. Treba je vedeti, da je Giro daleč najpomembnejša dirka za italijansko ekipo, z močno izraženim interesom domačih kolesarjev po nastopu.
V Mohoriča so se šefi ekipe, posebno lastnik proizvajalca koles Merida, »zaljubili« že po osvojitvi naslova svetovnega prvaka, Cannondale je bil le vmesna postaja. Deseto mesto v nedeljski nizozemski bitki s sprinterji je bilo le presežek. Že tedaj je poudaril, da to ni bila solo akcija, pač pa le dobro izkoriščena situacija pri nalogah za najboljšega sprinterja v ekipi Sacha Modola. »Škoda, če ne izkoristimo vsake priložnosti,« se zaveda mladenič, ki zaupa programu vadbe Milana Eržena, pod katerim je letos lepo napredoval.
Ubežniki so bili spredaj kar 140 kilometrov od 200 kilometrov, torej tri ure, kar pomeni tudi toliko medijskega prostora na televiziji. Hkrati so se borili za majico najboljšega hribolazca, a je Mohorič izgubil taktični obračun. V cilju je bilo zaradi slavja Ulissija, ki je v Sloveniji najbolj znan po zmagi na dirki po Sloveniji v letu 2011 z zaključkom na Golte, kot bo tudi letos, vseeno. Štejejo predvsem zmage.
Med zelo redkimi sprinterji, ki so deloma preživeli selekcijo v ospredju (Colbrelli, Sbaragli), Tom Dumoulin je pričakovano znova v rožnati majici, je bil tudi Luka Mezgec (49., + 1:08). »Pod vrhom zadnjega vzpona se je skupina, ki je lovila Ulissija, raztegnila in kolona je popokala. Kot sem opazil, sem bil med zadnjimi, ki so se še 'prekucnili' v dolino. Ko sem po radijski zvezi slišal, da ima Ulissi 30 sekund prednosti, sem vedel, da je zadeva zaključena. Tudi nihče v naši skupinici ni več lovil na polno,« je Luka Mezgec opisal ključni del etape okoli osem kilometrov pred ciljem. Vsekakor pa je dobil potrditev, da je dobro pripravljen. »Bil sem močan v nogah, a po drugi plati je to, da sem odpeljal klance na polno in na koncu ni sprinta skupine, taktična napaka. V naslednjih etapah, ko bo več možnosti za sprint, bom lahko prav zaradi današnjih naporov imel slab dan. Škoda se je trošiti za katero koli mesto, če ne gre za zmago,« je razložil pristop.
Prav danes je na sporedu znova razgibana maratonska etapa do Beneventa (233 km), kjer je po profilu v zaključku petdeset kilometrov spuščanja v dolino in ravnine nalašč za sprint manjše skupine. Zanimivo, da so Grega Boleta pred etapo eksperti ene najbolj uveljavljenih specialističnih spletnih strani z zgodbicami iz zakulisja prišteli v krog največjih favoritov (Trentin, Collbrelli, Valverde), a očitno niso vedeli, da kolesar z Bleda še vedno okreva. Tako kot Primož Roglič, s katerim sta skupaj pripeljala v »gruppettu«, kot imenujejo glavnino kolesarjev na začelju.
