Za boljše razumevanje poglejmo v drobovje opisanega. Vladajoča politika je z odločno prepričljivim glasovanjem v državnem zboru sporočila, da si dosedanjega direktorja zdravstvene blagajne Sama Fakina ne želi več na položaju – kar ne preseneča glede na dejstvo, da vsaka poteza ali nedejanje slednjega povzroči probleme. Skupščina zavoda to večinsko voljo vladajoče politike trmoglavo zavrača in Fakina v znamenje kljubovanja še drugič imenuje za vršilca dolžnosti. Oblast, ki direktorja zavrača, na to nima odgovora. Vprašanje, ki sledi, je retorično: kako od oblasti, ki ne zmore urediti niti imenovanja prvega moža blagajne z 2,5-milijardnim trezorjem, pričakovati, da bo spisala in izvedla recimo težko zdravstveno reformo?

V kliničnem centru, osrednji, največji, najboljši in najpomembnejši bolnišnici v državi, so po tistem, ko je vedejevska saga dosegla vrhunec z nekaj zaporednimi nepopolnimi in kratkimi mandati prejšnjih direktorjev, končno imenovali novega prvega moža Andraža Kopača – in tega spet s prtljago skorajda popolne nevednosti o materiji, s katero se mora spopasti. Vsak direktor ima pravico do spoznavnih dni, ampak stopnja ignorance, ki jo je novi prvi mož UKC pokazal ob nastopu funkcije in ob zelo milih vprašanjih novinarjev, presega običajno domišljijo. Ni najbrž retorično, če rečemo, da se utegne grdo poslovno spotakniti že ob prvi večji mini, ki mu bo med vodenjem te ustanove nastavljena – in nastavljene mu bodo več kot zanesljivo.

In RTV? Klasična »napaka«, ki se v državnih in javnih podjetjih zadnja leta ponavlja in vedno konča na sodiščih z enormnimi – in večkrat uspešnimi – odškodninskimi zahtevki prizadetih, neizvoljenih ali odstavljenih kandidatov. Skorajda ne znamo več izvesti kadrovske poteze (zlasti razrešitve ali neimenovanja), ki ne bi padla na sodišču. Kot da bi se v teh primerih, kot je (ne)imenovanje Nataše Pirc Musar, preizkušali amaterski hišni pravniki. Ne le na RTV.

Zdelo se je (a vse bolj se zdi, da se je res samo zdelo), da so znali državo voditi samo v prvi dekadi po osamosvojitvi. Ko se je to začelo »fižiti«, je volitve dobila nasprotna politična opcija z obljubo, da bo poslej »drugače«. In je bilo: a le v tem, da so »njihove« zamenjali »naši« kadri. In potem ko so se kompromitirali oboji, so jih zamenjali »novi obrazi«. Ki že od volilne kampanje naprej niso znali konkretno odgovoriti na niti eno vsebinsko vprašanje – kako bi potem znali reševati temeljne družbene probleme?

Razumljivo: z vdorom polamaterske politike v vse sfere življenja in delovanja so povsem povozili stroko. Politično, menedžersko, vodstveno, upravljalsko, katero koli že stroko, vse po vrsti. Ključne vzvode v državi prevzemajo »vajenci«, vedeji, novi neznani obrazi brez strokovnih znanj in rešitev – političnih, odločevalskih, upravljalskih… In ker države niso več sposobni kompetentno voditi, jo pretvarjajo v v. d. – dokler bo pač šlo. Mračno sporočilo ob 25. juniju in 25. obletnici lastne države.