Dejan Židan socialni demokrat? Matjaž Han socialni demokrat? Kaj mislite, katero od naslednjih izjav bi torej omenjena podpisala?
1. Za ustanovitev podjetja je potrebno veliko poguma in vere v lastno vizijo. Nepotrebna birokracija zavira, kajti postopki so pogosto nerazumljivi, trajajo dolgo in veliko stanejo. Zato smo pripravili zakon, ki bo koristil srednje velikim podjetjem in olajšal ustanavljanje novih podjetij.
2. Danes (...) ni preprosto poslovati. Nimamo posluha za podjetnike, prav tako ne za nove modele družbeno odgovornega, socialnega in zadružniškega poslovanja. (...) Ustvarjanja novega poslovnega ekosistema se moramo lotiti takoj in zdaj. Dobre rešitve so preproste in v kratkem začenjamo s konkretnimi predlogi za izboljšave.
3. V gospodarsko zahtevnih časih bodo birokratska bremena še težja. Zato moramo gospodarjenje (...) olajšati. To spodbuja naložbe in omogoča odpiranje novih delovnih mest. (...) Cilj je jasen: manj predpisov in države ter več avtonomnosti in svobode za državljane in podjetja.
4. Hočemo za naložbe in inovacije spodbudno gospodarsko okolje. (...) Podjetniški duh hočemo znova razvneti ter ustanavljanju novih podjetij pomagati z odstranitvijo birokratskih obremenitev. (...) Le visoko učinkovita narodna gospodarstva so zmožna zadovoljiti temeljne življenjske potrebe kar največ državljanov.
Težko razlikujete med zgornjimi izjavami, pravzaprav navedki iz programskih dokumentov? Imate občutek, da bi Židan in Han lahko podpisala katero koli? Ali pa morda nobene? No, v resnici k Židan-Hanovim Socialnim demokratom spada druga izjava. Prva je sneta s spletne strani nemških socialnih demokratov, tretja s spletne strani avstrijskih konservativcev, četrta pa je iz osnutka programa desnopopulistične Alternative za Nemčijo (AfD).
Ne more biti torej dvoma: če se za socialdemokrata razglaša Sigmar Gabriel, nemški podkancler, se lahko tudi Židan in Han. Če je socialdemokrat dovčerajšnji avstrijski kancler Werner Faymann, bo socialdemokrat tudi vsak njegov naslednik. In če je socialdemokrat Robert Fico, predsednik slovaške vlade, v kateri so tudi desnopopulistični nacionalisti, bo lahko tudi Faymannov naslednik s stranko v koalicijski vladi, ki jo bo po naslednjih volitvah, kadar koli že bodo, oblikoval svobodnjak Heinz-Christian Strache.
Precej poljubna je danes očitno na stari celini opredelitev političnih strank, ki se razglašajo za socialdemokratske. Še bolj poljuben je videti njihov pragmatizem. Ene so za zaprte meje, druge proti, ene pa nekaj časa za takšne, drugi za drugačne. Enih kritičnost do EU ne ovira, da ne bi bile »evropske«, druge niti niso kritične, a so že skoraj odkrito protievropske in nacionalistične. Ene trenirajo varčevalne programe, drugih dolgovi ne skrbijo preveč. Imajo pa vendarle tudi eno skupno lastnost: če bi bile pnevmatike, bi jih morali vse prepovedati, ker nimajo nobenega profila več. Ali drugače, vse, kar imajo (nekoč velike) socialdemokracije, imajo tudi (danes še) majhne levičarske in desničarske stranke (da o konservativcih ne govorimo).
Po golem naključju je bil Gabriel minulo nedeljo zadnji tuji politik, s katerim se je Faymann srečal. Na dan, ko so se razširile govorice, da utegne Gabriel v ponedeljek na strankinem dnevu odstopiti, med drugim zaradi dejstva, da je stranki s samo še 20 odstotki podpore (po vseh javnomnenjskih raziskavah) AfD že tik za petami. Nekaj nehotene simbolike je bilo v tem srečanju, eni in drugi socialni demokrati so pod njunim vodstvom volilce ves čas samo izgubljali; izjem na deželnih volitvah je bilo pri obeh skupaj za prste ene roke. Dan pozneje je odstopil Faymann (njegovo stranko so svobodnjaki že lani prehiteli in imajo v dunajskih delavskih okrožjih že malodane absolutno večino), Gabriel pa je na strankinem dnevu med drugim dejal: »Znamenje za preplah mora biti, da samo še 32 odstotkov prebivalcev stranki pripisuje sposobnost, najti socialno pravične rešitve.«
Znamenje za preplah? Ali zgolj posledica dejstva, da ima stranka program, kakršnega ima, in da še bolj cikcak vozi v vsakodnevni politiki? A postavimo »krizo socialne demokracije« v malo širši kontekst. Ne, ne nekakšne prevlade neoliberalizma in »taktičnih napak« socialdemokracije s »tretjimi potmi«, kar je že kar dolgočasna mantra glavnine levičarskih kritikov, temveč tehnoloških in posledičnih družbenih sprememb. Socialna demokracija ima zgodovinske zasluge za politično konstituiranje delavstva ter vzpostavitev in utrditev socialne države (blaginje) v času industrijske revolucije tekočega traku oziroma v 20. stoletju. Ni pa gotovo, koliko je danes še tistega delavstva in koliko je redistribucija dodane vrednosti s sredstvi socialne države, kakršna poznamo, ustrezna tudi za digitalno 21. stoletje, ko nemara ni več mogoče govoriti o brezposelnosti, ampak pomanjkanju dela. Gotovo je le to, da je socialne pravičnosti (in solidarnosti) vse manj, da postajajo družbeni sloji navzgor vse težje prehodni in da tista nenapisana družbena pogodba – mojim otrokom bo šlo boljše kot meni – ne velja več.
Kdor bo prepričljivo dal vedeti, da se tehnoloških in družbenih sprememb zaveda, in bo znal politično artikulirati družbeno potrebo po demokratičnem protiukrepanju, bo nemara zase lahko trdil, da je socialni demokrat.
