Intervju z Zmagom Sagadinom: Nekateri so nori, neumni ali pa ne razumejo košarke

Fiba Europe in ECA bi se morali ukvarjati z regulacijo prostora, dvigovanjem kakovosti, zanimanja ter marketinške vrednosti košarke, a se raje spopadata. Zadnje desetletje več ne gre za vojno med Fibo Europe in ECA, temveč za napade Fibe Europe, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da sta ji bili elitni klubski tekmovanji odvzeti.

Ker reprezentančna košarka zanjo ni dovolj velik posel in ji ne prinaša dovolj denarja. Fiba Europe ima določene finančne težave, zato hoče pod svoje okrilje vrniti bogate klube, da bi lahko z njimi in novim tekmovanjem služila denar. Tragično je, da so talci situacije posamezne federacije, kot je Košarkarska zveza Slovenije. Vse skupaj je eskaliralo do te mere, da nihče več ne ve, kje, kdo in kaj se bo jeseni igralo. To je prvič v zgodovini evropske košarke, da ne veš, katera liga bo čez tri mesece obstajala.

Podobno, kot je ECA ulovila ameriški, tudi Fiba Europe išče kapital po arabskem svetu, ZDA... V nekem trenutku je bila zelo blizu, a ji v končni fazi ni uspelo. Je pa Fiba z njenimi podružnicami že pred 20, 30 leti izgubila kompas. Takrat je bila košarka blizu nogometa. Glede zanimanja je bila v Evropi morda celo na prvem mestu. Nato pa je Fiba zaspala. Zaspala je do te mere, da se sodobnega marketinga ni znala iti. Nogomet pa je naredil velik pohod in deklasiral ne samo košarke, temveč celoten evropski športni prostor in ima tako dominantno pozicijo, da je težko verjeti. Fiba pa še naprej strelja v prazno. Želi narediti podoben sistem kot v nogometu, tudi z reprezentančnimi premori med sezono, a enostavno za to nima ne znanja ne sredstev. Vse skupaj je zelo neproduktivno.

V Fibi Europe so ljudje iz košarkarskih vod, nekateri pa s košarko kaj preveč stika niti nimajo. Določene sem tudi treniral in jih poznam v dno duše. Kombinacija ljudi, ki vodijo Fibo Europe, je sila neposrečena. Upam si trditi, da 20 let niso potegnili niti ene dobre poteze, kar zadeva organizacijo košarke v Evropi. Stalno nekaj spreminjajo, izkazujejo nezadovoljstvo, iščejo razne kotizacije oziroma plačila, a nikoli ničesar ne ponudijo. Poglejte samo pravila. Po svetu se igra košarka po kakšnih petih različnih pravilih. V 20 letih jim ni uspelo uskladiti niti tega. Potem so tu agenti, ki so danes rakova rana košarke. Vodijo klube, imajo v posameznih po sedem, osem svojih igralcev, dogajajo pa se take barabije, da je težko verjeti.

Princip ustraševanja Fibe Europe je bolj ali manj obrodil sadove. Večina zvez se je ustrašila, kar je po svoje razumljivo. Imajo namreč samo en produkt, ki ga lahko tržijo. To je reprezentanca. Če bi ta produkt izgubila, kar si po mojem mnenju Fiba Europe na koncu vseeno ne bi upala narediti, bi ostala brez sponzorjev in lahko zapre vrata. KZS in še nekatere druge so potegnile v bistvu logične poteze. Vsekakor pa bi bilo bolje, da bi vseh 14 zvez sedlo za isto mizo in enotno nastopilo proti Fibi Europe. Nemogoče namreč je, da bi ta izvedla evropsko prvenstvo brez 14 najmočnejših reprezentanc. Take komunikacije niso bili sposobni, zato so nastopili drugače. Nihče ne ve, kako se bo to končalo.

Liga ABA je izjemno kakovostno tekmovanje. Sam sem eden od njenih začetnikov, ustanovili pa smo jo zato, ker prek slovenske in tudi drugih lig ni bilo možnosti dvigniti kakovosti igralcev na evroligaško raven. Tisti, ki danes trdijo, da lahko Slovenci, Hrvati, Srbi... prek domačih prvenstev ustvarijo igralce za visoko evropsko raven, so nori, neumni ali pa ne razumejo košarke. To je nemogoče. Za produkcijo kakovostnih igralcev in posledično kakovostnih ekip rabiš vsaj 50 do 60 kakovostnih tekem na sezono, slednje pa liga ABA omogoča. Ker je kakovost slovenskega prvenstva daleč pod kakovostjo lige ABA, se v njej ne da narediti korakov naprej.

Ker je bila liga ABA od ustanovitve samostojna organizacija, je šla v nos zvezam, ker so jih takrat bolj ali manj vodili sodniki in so želeli imeti povsod zraven svoje prste. Že v začetku je imela več nasprotnikov kot prijateljev. Liga ABA je nadaljevala tradicijo nekdaj izjemno uspešne jugoslovanske lige. Dokler se je do lani nevtraliziral antagonizem med Hrvaško in Srbijo, je kljub odporom nekaterih nacionalnih zvez ta liga živela, in to dobro. Vsakemu klubu se je bolj splačalo igrati v njej kot v nacionalnem prvenstvu. V ligi ABA so bili namreč plačani sodniki, hoteli, prevoz..., v domačem prvenstvu pa si moral samo plačevati zvezam. Sedaj, ko je antagonizem med Hrvati in Srbi v novi strukturi znova prišel do izraza, je liga neenotna, kar je voda na mlin Fibi Europe in zvezam, ki jo želijo uničiti.

Pred dvema letoma, ko sem bil še v lastniški strukturi, so že bili napadi in grožnje Fibe Europe. Takrat smo klubom na skupščini jasno in glasno rekli, da bomo ligo razširili, v kolikor jih bodo nacionalne zveze v kakršni koli obliki suspendirale. Igralo bi se od oktobra do maja. Naredili bi 60 kakovostnih tekem na sezono, kar je za klube še bolje. To so razumeli in danes to ponavljajo. Prehodnost v evropska tekmovanja pa smo tako imeli in jo ima liga tudi danes. Eni gredo v evroligo, drugi v evropski pokal. Tisti evropski izziv ali po novem evropski pokal Fibe Europe pa se imenuje izguba časa in denarja. Koga pa zanima, kdo je 60. ali 70. klub v Evropi? Nikogar.

Slovensko prvenstvo je zanimivo, ker je zelo izenačeno. To pa zato, ker sta Olimpija in Krka naredili par korakov nazaj. Dokaz za to so slabi rezultati v ligi ABA. Lani je presenetil Tajfun, letos lahko podobno uspe recimo Zlatorogu. Realno pa v tem trenutku Krka kaže največjo stabilnost in je favoritinja za naslov prvaka. Je pa v prvoligaših absolutno preveč tujcev in premalo mladih igralcev. V nedeljo sem prav užival, ko sem pri Zlatorogu gledal mladega Nejca Bariča. Vsaka čast Alešu Pipanu, da je vsaj tega fanta potisnil v prvi plan. Ne samo, da lahko igra, čez noč je postal ključni igralec moštva. To je dokaz, da se da. Potrebno je samo več hrabrosti in odločnosti, pa seveda tudi malo znanja, da jih pripraviš in na pravi način vključiš v igro. V Sloveniji je trenutno kar nekaj mladincev, ki gnijejo na klopi prvoligašev. Zaslužili bi si igralni čas, s čimer bi tudi ustavili odhode mladih igralcev. Tudi letos pričakujem eksodus, torej da bodo trije, štirje najbolj nadarjeni »mulčki« odšli v tujino, saj tu ni kluba, ki bi pokazal jasno vizijo in pot razvoja.

V prvi vrsti bi morala zmanjšati število tujcev in zahtevati od klubov, da delajo z mladimi. Danes jih veliko dela slabo ali jih to sploh ne zanima. Kot tretje pa izobraževati klube. Krka denimo dela odlično z mladimi. V zadnjih letih je ničkolikokrat osvojila mladinski ali kadetski naslov. Svojevrstna katastrofa je, da se noben od teh igralcev ni prebil v prvo ekipo in postal vrhunski košarkar. Niti eden. Ko sem letos gledal finale mladinskega prvenstva, ki ga je zopet osvojila Krka, sem videl dva ali tri igralce, ki imajo visok evropski potencial. Zveza bi klube enostavno morala prisiliti, da take igralce potiskajo v prvi plan.

Olimpiji je recimo lani uspelo zadržati Blaža Mesička, ki je bil z eno nogo že v Milanu. Sicer so mu zato plačali absolutno preveč, a kakor koli. Če bo kdo rekel, da je ta Mesiček danes boljši igralec, kot je bil pred šestimi ali sedmimi meseci, se bo zlagal. Po drugi strani pa so isto stari fantje v Mega Leksu v nekaj mesecih naredili drastičen skok naprej. S tretjino proračuna Olimpije ali Krke, toda z jasno vizijo in delom, ustvarjajo rezultate in igralce. Tu pri nas pa prodajajo meglo, češ, če bi Olimpija imela denar, bi to in ono... Imajo trikrat več denarja kot v Mega Leksu, ki je model, kako bi morale ekipe delati v slovenskem prostoru.