EU kot celota je namreč, navzlic občutnim padcem nekaterih držav zaradi finančne krize leta 2008, lani presegla predkrizni BDP; z izjemo Grčije so bile gospodarske krize krajše kot v Sloveniji, poleg tega pa so nekatere države malodane nemoteno rasle. Ne le Nemčija, tudi, recimo, Poljska, ki je dandanes nekje pri 2,5-kratniku BDP iz leta 1991. Seveda z nižje osnove, zaradi česar po kriteriju BDP na prebivalca še vedno zaostaja za Slovenijo. Toda nekdanji 4- in 5-kratniki slovenske prednosti so medtem postali dvakratniki ali še manj, Estonija pa je po letnem neto zaslužku štiričlanskega gospodinjstva z dvema zaposlenima in dvema otrokoma le še za tri, štiri tisočake za primerljivim slovenskim gospodinjstvom.
Ko smo se pred malo več kot četrt stoletja s »štirimi milijoni pridnih rok« odpravili na »lov za Švico« (ali Švedsko, če vam je ljubše), večina, ki je sanjala »Evropo zdaj«, verjetno ni imela predstave, kako bo čez petindvajset let. Ni je mogla imeti, kakor tudi danes ne moremo vedeti, kako bo (z nami oziroma Slovenijo) leta 2041. Si pa nemara danes lažje predstavljamo, da morda tudi takrat še ne bomo »ujeli priključka« z Evropo, potemtakem dosegli ali celo presegli njenega povprečja. Da torej tudi čez 25 let še ne bomo niti Švica niti Švedska ali pa celo, da niti Češka, Poljska, Slovaška ali Estonija ne bomo (še ali več?).
Za ljudstvo, ki je imelo svojo republiko za Švico v Jugoslaviji (kdor se slednje ne spomni več ali je premlad – to je bila tista država, za katero smo mislili, da nas izkorišča, zato smo jo zapustili), mora biti to še kar neznosna možnost, hud udarec nikoli prav dobro utemeljenemu nacionalnemu ponosu. Prej napuhu, ki se je hranil predvsem s prodajo (v glavnem) licenčnih in za produkcijo razmeroma nezahtevnih izdelkov široke porabe od »Sljemena do Vardarja«, na trgu, dobro zaščitenem s carinami in deviznimi predpisi. Drži, tudi komunisti so imeli nekaj dobrih odločitev, denimo o Luki Koper, najbrž tudi decentralizirani razvoj ni bil povsem zgrešen, in celo vizije so se trudili artikulirati (Slovenija 2000). Tako kot je tudi v preteklega četrt stoletja še vsaka vlada imela kakšno dobro odločitev ali vsaj zamisel.
A v bistvu in v resnici nismo bili nič tolikanj posebnega, da bi si smeli delati utvare. Bili smo – in smo – eni taki čehi in takšna, češka, kot v svoji vzvišenosti pravimo neprivlačnim in bolj slabo delujočim rečem, je tudi država. Bili smo – in ostali – nevključujoča družba: še vedno je važna strankarska pripadnost, le da je strank več kot nekoč, še vedno je posameznik brez zvez in poznanstev nič, še vedno ne maramo nekonformistov in tujerodnega življa, še vedno imamo za tuje znanje zaprte univerze, še vedno gledamo drug drugemu v krožnik in – še vedno drug drugega raje onemogočamo, kot pa da bi z njim sodelovali. In še vedno so vedno krivi drugi, tisti iz sosednje doline, iz Ljubljane, iz one stranke ali omrežja, iz Bruslja, drugi kar tako. Mi, kajneda, bi dejal starosta France Bučar, smo sijajni. Mi ne moremo biti krivi.
Ja, prejšnji odstavek je posplošen in očitek, da je posplošen, je hkrati zlovešče zagotovilo, da se na dan Evrope čez naslednjega četrt stoletja ne bomo dolgo iskali. Tukaj bomo kot danes.
