Danes je bienala sodobne umetnosti skoraj nemogoče prešteti, saj so jih v preteklih dvajsetih letih prirejala skorajda vsa pomembnejša mesta po svetu, ki tako spodbujajo kulturni turizem in gradijo lastno znamko. S tem sledijo globalni tendenci rasti festivalov v službi ustvarjanja spektakla, v tem okviru pa se je zgodila tudi tako imenovana bienalizacija sodobne umetnosti.
A ni bilo vedno tako. Bienalne prireditve so se pojavile v 19. stoletju, ko so kolonialne sile poskušale zgoščeno predstaviti ves svet na enem samem razstavišču. Svetovne razstave so to vedno znova potrjevale, medtem ko je Beneški bienale (od leta 1895) prikazovanje novih dosežkov omejil na svet umetnosti. Do 90. let 20. stoletja je v svetu delovala le peščica takšnih vseobsegajočih manifestacij sodobne umetnosti. Bienale v Sydneyju je (tudi) zaradi svoje geografske usmeritve, ki je vselej gravitirala v azijsko-pacifiško regijo, dolgo veljal za enega izmed četverice najpomembnejših (poleg Benetk, Kassla in Sao Paula). Prvič je bil leta 1973 v sklopu slovesnosti ob odprtju nove zgradbe slavne sydneyjske opere in kmalu postal tradicionalen.
»Ambasade«
Letošnji bienale je že 20. po vrsti in zato morda še bolj pompozno prisoten v javnem diskurzu. Zdi se, da celotno mesto diha s prireditvijo, saj so skoraj vse pomembnejše umetnostne institucije postale prizorišča velikopotezne kuratorske zasnove. Ulice so polne reklamnih panojev, ki najširšo publiko vabijo, da obišče osem razstavišč, poimenovanih »ambasade«, in poišče vsaj dvakrat toliko intervencij v javnem prostoru. Odziv je na prvi pogled izjemen, k čemur verjetno pripomore tudi dejstvo, da je ogled bienala povsem brezplačen. Tematsko se razstava, ki nosi naslov Prihodnost je že tu – le nepravično je razporejena, nanaša na pojave, ki pestijo in zaznamujejo človeštvo tukaj in zdaj. Izbrani umetniki se osredotočajo na ideje stvarnosti, fikcije in odnosa do novih tehnologij, ki posedujejo moč, da človeka ponesejo v druge dimenzije stvarnosti in ga hkrati razdvajajo od njegove fizične okolice.
Takšne posplošene izjave so sicer vselej diskutabilne, a ne glede na to je nabor del, ki ilustrirajo idejo britanske kuratorke Stephanie Rosenthal, izjemno navdihujoč in mestoma spektakularen. Ambasada duhov v umetniški Galeriji Novi Južni Wales je denimo posvečena projektom, ki v prvi plan postavljajo presečišča med duhovnostjo, filozofijo in tradicionalnim znanjem. Tu sta med drugim ritualistična prostorska instalacija Bathala domorodne avtorice Nypanyapa Yunupingu iz odročne severozahodne province Arnhem in pronicljiv projekt Tajvanke Yin Ju Chen z naslovom Likvidacijske mape, ki s pomočjo astroloških konstelacij analizira travmatične pogrome v vzhodni Aziji. Tudi številne druge »ambasade«, nastanjene v muzejih, galerijah in opustelih javnih stavbah, pogosto prikazujejo prakse, ki so v opoziciji z današnjim osrednjim tokom civilizacijske mentalitete, prepojene s kratkoročnim materializmom in egoizmom. Mnogi umetniki tako prisegajo na aktivizem in ljudsko samoorganizacijo, izpostavljajo ekološke tegobe sodobnega vsakdana ali obujajo pozabljene prakse ritualne duhovnosti.
Za obiskovalca s severne poloble, ki želi videti dlje od dominantnega zahodnega diskurza, je lahko obsežna razstava izjemno inspirativna, saj ponuja odličen pregled sodobne umetnosti obrobnih območij, kot so Indija, Kitajska, Indokitajska, Filipini in Oceanija. Kljub usmerjenosti v lastno regijo pa Avstralijo zgodovinsko prežema potreba po ohranjanju trdnih vezi z Evropo. Če je bienale v Sydneyju leta 1979 prvi prikazal umetnost avstralskih staroselcev in se od sredine 80. let pregovorno osredotočal na »globalni jug«, je bil v prikazu tendenc velikih centrov moči vselej nekoliko zapoznel. A potreba po tem, tako značilna za kolonizirana območja, je vselej prisotna. Tudi letos je programska direktorica v Sydney pripeljala številne uveljavljene zahodne umetnike, a njihova dela v pisani druščini gledalca puščajo še najbolj hladnega.
