Že nekaj let se veliko govori in piše o drugem tiru Koper–Divača. Tudi veliko denarja je bilo že izplačanega in zapravljenega za ta še ne začeti projekt. Prav je, da Nacionalni preiskovalni urad opravi natančno preiskavo o tem denarju, pri čemer morajo biti navedeni imena in priimki prejemnikov in podpisnikov plačil. Nezakonito zapravljeni denar je treba vrniti v proračun, krivce pa kaznovati. Menda je obstoječi tir gradilo koprsko pristanišče samo, železnice pa so ga dobile brezplačno v upravljanje. Ne ve pa se, kdo je sedanji lastnik. Leta 1985 sem se vračal iz Portoroža, kamor sem svoje otroke peljal na počitnice. Na vlaku je bila nemška družina, ki se je nezadovoljna vračala v domovino. Poglavar družine je bil nemški vojak, ki se je na tem območju boril proti partizanskemu IX. korpusu. Menda je bil strokovnjak za železnice. Pri sebi je imel specialni vojaški zemljevid. Razlagal je, da bi železnico gradil proti Zazidu.
Zdaj je treba ta kratki, lahko dvojni tir zgraditi od Rižane proti Zazidu. Višinska razlika ni prehuda, teren je trden. Potreben bi bil en viadukt ali morda dva, predor ne bo potreben. Tako ta drugi skrajšani tir lahko zgradimo sami. Cerarjevemu projektu ne zaupam. Za resne načrte in še resnejše delo so potrebni resni delovni ljudje. Strokovnjake in voljo imamo, torej zavihajmo rokave! Če smo po vsej Jugoslaviji gradili železnice in ceste, pa uresničimo še to malenkost v slovenski Istri. Z avtocestami smo preveč hiteli in zanemarili železnice, zdaj pa se nam to maščuje. Za moderno železnico ni denarja, treba je popravljati in obnavljati ceste, če hočemo imeti uspešen in donosen turizem. Za moderno železnico se ne moremo dodatno zadolževati, razen če vlada denar, ki je naložen v tujih bankah, prinese nazaj in ga naloži v domače gospodarstvo...
O tej zadevi sem pisal predsedniku uprave Luke Koper (Pristan). Sam mi ni odgovoril, pač pa le uradnik. Želel sem se osebno srečati z njim. Pa me varnostniki s plakatom v roki niso pustili k njemu. Današnji slovenski direktorji se vedejo kot bogovi. Preprost državljan ne more do njih.
Železnici namenjam tudi kritiko. Na koprski železniški postaji sem se želel usesti, pa se nisem imel kam. Potniki so sedali na cvetlična korita. Lahko bi postavili pet klopi, ki jih blagajniki po zadnjem vlaku pospravijo v notranje prostore. To ste dolžni storiti iz spoštovanja do uporabnikov železniških storitev.
Druga kritika se nanaša na neizkoriščeno železniško progo od Grosupljega do Ribnice. Tu pripeljite avtovlak, ki bo v jutranjih konicah vozil avtomobile s potniki vred proti Ljubljani. Če v eni uri prepeljete 500 potnikov, boste prometni zamašek v Škofljici znatno razbremenili. V Nemčiji sem videl, kako so pri gradnji mostu čez veliko reko ves cestni promet preusmerili na železniški most. Vlaki so vozili neprestano v obe smeri. Prepričan sem, da bodo ljudje z zadovoljstvom sprejeli tovrstno rešitev vse do izgradnje nove ceste. V Škofljici je treba zgraditi 500-metrski most nad železnico in vasjo. Za napredek se je treba žrtvovati in potrpeti. Nikar ne govorite, da to ni možno. Pri Velikih Laščah je cesta najbližje železnici. Bi kdo od domačinov travnik žrtvoval za parkiranje avtomobilov? Posamezniki bi svoje avtomobile pustili tam in sami prisedli v avtomobile sodelavcev in znancev. Tako bi bili vsi avti polno zasedeni. Raztovarjali bi na Rakovniku in nekje v Mostah. Treba se je pogovoriti s tamkajšnjimi ljudmi. Dober načrt in še boljša izpeljava bo zagotovo uspela v zadovoljstvo vseh.
Frančišek Vrankar, Kranj
