Primož Roglič je postal senzacija uvodnega kolesarskega praznika italijanskega Gira na Nizozemskem. Potem ko je na uvodni vožnji na čas etapno zmago in rožnato majico zgrešil za 14,7 centimetra, jo kot drugi vonjal na sekundo, je včeraj občutil tudi drugo plat kolesarstva. Zaradi skupinskega padca deset kilometrov pred ciljem je zaostal sedem minut, s čimer so se razblinile sanje o rožnati majici. Nizozemski hitrostni konec tedna je pripadel Marcelu Kittlu.

»Niti v najlepših sanjah si nisem predstavljal. Vedel sem, da sem dobro pripravljen, vendar tako dobro pa vendarle ne. Noro. Res so nepozabni dnevi. In ob taki množici ob cesti. Sanjsko!« je Primož Roglič (LottoNL-Jumbo) doživljal sanjski začetek 99. italijanskega Gira, potem ko je v uvodni etapi za zgolj stotinko ostal brez zmage in rožnate majice. V nedeljski etapi je imel smolo in s tem izgubil priložnost, da bi nemara v torek v nadaljevanju v Italiji lahko upal na rožnato, ki ji je bil tako blizu. Vseeno treh čudovitih dni ob množici kolesarskih navdušencev, v soboto so jih ob cesti našteli 245.000, ne bo pozabil. »V čast si štejem, da lahko vse to doživljam,« je pripomnil skromno v še eni prelomnici športne kariere.

Potem ko je v petek v vožnji na čas pripravil največjo senzacijo zadnjih let velikih etapnih dirk, je v soboto od vodilnega Nizozemca Toma Dumoulina (Giant) na posodo dobil rdečo majico najboljšega po točkah. Bil je v središču pozornosti, še posebno zaradi nizozemske ekipe LottoNL-Jumbo, za katero je Giro eden najpomembnejših vrhuncev sezone. Roglič je presenetil tudi šefe. »Nismo računali, da se bo Primož potegoval za zmago. Pred začetkom je dejal, da je po občutku močnejši kot kadar koli prej, nismo pa vedeli, kaj naj bi to v tem trenutku o Primoževi pripravljenosti pomenilo. Čeprav s Primožem nismo imeli načrtov za skupno razvrstitev, ga je izgubiti z drugega mesta zaradi padca zelo neprijetno,« je menil športni direktor Andy Engels.

Kljub senzacionalnemu dosežku pa v nizozemski ekipi LottoNL-Jumbo niti malo niso spremenili strategije za sobotno in nedeljsko etapo s kapetanom Stevenom Kruijsvijkom in šli na morebitni lov na Rogličevo rožnato majico. Sponzorsko je pregovorno vredna milijon evrov. Teoretično je imel Roglič le minimalne možnosti, da jo obleče. Sekundo bi moral dobiti v boju s sprinterji ali ubežniki, kar bi bilo misija nemogoče. Edina možnost bi bila smola Toma Dumoulina, a še zanj je bil Nemec Marcel Kittel (Etixx) z dvema etapnima zmagama preveč uspešen pri odbitnih sekundah.

Giro ni samo Rogla, kot kličejo Rogliča. Čeprav četrti najmlajši v karavani, je Matej Mohorič tretji dan do Arnheima znova potrdil, da ni zaman dobil zaupanja v italijanski ekipi Lampre. Izkoristil je spretnost in iznajdljivost ter kljub nalogam pomočnika osvojil celo nenadejano deseto mesto. Dosežek, vreden pozornosti. »Moja naloga je voditi sprinterja Modola zadnja dva kilometra. S kolegom Ferrarijem sva ga vodila v zavetrje Marcela Kittla pri tabli 800 metrov, potem so mene izrinili, a vseeno nisem odnehal. Škoda vsake priložnosti,« je bil kljub najboljšemu osebnemu dosežku v duhu klubske taktike malce razočaran Matej Mohorič. Luka Mezgec si je tudi želel boljši začetek, a je ob vodenju prvega sprinterja ekipe Caleba Ewansa pogrešal močnejši sprinterski vlak Orice GreenEdge, da bi se lažje kosal proti lanskemu kapetanu v Giantu Marcelu Kittlu.

Grega Bole preživlja težke dni. Na Nizozemsko je odšel po okrevanju po padcu in poškodbi glave. »Počasi se stanje izboljšuje. Malo se mi občasno še vrti v glavi. V petek sem od naporov skoraj bruhal, v soboto izkašljeval kri. Nekaj etap potrebujem in upam, da bo bolje,« je današnja selitev v Italiji prišla prav Boletu.