Kaj pomeni javni medijski servis v domačem jeziku, najbolje vedo tisti, ki jim je bil materni jezik prepovedan. Iz iste paradigme izhaja zavest, da je treba medijske vsebine podajati tudi v drugih jezikih – v madžarščini, italijanščini, v romskem jeziku – ki so nam blizu, pa v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije, ki so naše manjšine. Oddaje, ki jih RTV Slovenija pripravlja in predvaja, opisujejo temelj našega sobivanja. Od Menartovega pisma do letošnjega prenosa osrednje kulturne proslave, na kateri je sirski pianist in pevec izvajal Zdravljico v arabščini, je le... korak.
Res je, da malokdo še to gleda (radiu gre mnogo bolje kot televizijskim programom). Ampak, naj prvi vrže kamen tisti, ki si predstavlja domovino brez RTV Slovenija.
Danes se bodo v petem nadstropju upravne stavbe RTV sestali programski svetniki in ponovno govorili o tem, kako to hišo spraviti v red. Ukvarjali se bodo s položajem generalnega direktorja. V petek je višje delovno sodišče sporočilo, da postopek imenovanja aktualnega direktorja Marka Fillija ni bil pravilen. Fillijeva protikandidatka, odvetnica Nataša Pirc Musar, je bila leta 2014 sprva že imenovana za generalno direktorico, pa je bil potem sklep o imenovanju razveljavljen. Ampak tudi sklep o sklepu je zdaj razveljavljen. Kdo je torej zdaj direktor? Marko Filli? Nataša Pirc Musar? Nihče, mogoče?
Zaplet je anekdotičen, pa seveda tudi tragičen za tako pomembno javno službo. Ker je že znan. Pred Markom Fillijem je podobna negotovost obhajala RTV zaradi tožbe prejšnjega direktorja Antona Guzeja, Guzejev mandat pa je bil pod vprašajem – če spomin ne vara – zaradi tožbe nekdanjega finančnika RTV Igorja Kadunca... Spomin pa lahko vara, saj je zgodovina RTV v zadnjih dveh desetletjih polna vodstvenih zapletov, kriz vodenja, ki se od vrha širijo po pisarnah navzdol in se prelivajo tudi v programski in novinarski del hiše.
Povrh vsega se bo v nekaj dneh zamenjala tudi sestava programskega sveta, vključno s predsednikom, nadzorni svet pa je že brez predsednika. Kdo, navsezadnje, bo koga izvolil?
In zakaj se je s temi krizami in kavlji – ki so podobni krizam, kakršne pretresajo zdravstveni sistem, pa kulturni in šolski sektor, na katerih prav tako prav tako temeljita država in družba – treba ukvarjati? Ne le zaradi načel, ki izhajajo še iz Menartovih časov, ampak zaradi prihodnosti. RTV Slovenija ni le radijski in TV-program od Lendave do Kopra ter multimedijski portal z drugim največjim dosegom v državi. Je sistem komunikacij in zvez, glasbena založba, simfonični orkester, big band... In edini zaposlovalec v državi, ki je – vsaj načelno – pripravljen odpraviti nezakonito zaposlovanje armade brezpravnih honorarnih sodelavcev. Če pade to, pade načelo solidarnosti v družbi.
Danes velja prisluhniti, kaj bodo pripovedovali programski svetniki, zlasti tisti, ki jih je v programski svet imenovala politika. RTV Slovenija je Slovenija v malem.
