O kvaliteti fotografa Janeza Vlachyja pričajo številne razstave in priznanja iz tujine, ni pa ravno pogosto, da bi njegova dela zasledili v Sloveniji. Zadnjih 25 let se Vlachy posveča serijam portretov. »Vedno me je zanimalo, ali bi na področju, ki je gotovo ena najstarejših tem človeške zgodovine, torej akt in portret, s svojim avtorskim načinom lahko dodal nekaj novega, svežega, dinamičnega. Zelo rad opazujem ljudi, njihove geste, mimiko obraza, malenkosti, ki nam v vsakdanjem življenju ostajajo neopazne. Morda arhetipe naših predstav. Vendar želim dodati nekaj novega. Slovanska duša je zelo primerna za tak način. Imamo odličen občutek za melanholijo. Nevarnost pri tem je, da zapadeš v patetiko, kar je tudi lastnost Slovanov,« z nasmehom pove Vlachy.
Mimoidoče, ki jih vidi in spozna na ulici, povabi v svoj studio in jih z lahkotnostjo avtorja, ki se sprehaja med različnimi čustvi in ostaja svež in originalen, upodobi kot izvirne akterje sodobnega življenja. »Skušam čim bolj pronicljivo opazovati in ustvariti energijo skupaj z modeli, da prevzamejo neko drugo osebnost. To je cela psihologija dogodka in to so moje iztočnice,« pravi.
Prave psihološke študije
Letos februarja je imel izjemno odmevno razstavo v Muzeju Mimara v Zagrebu, o kateri je Večernji list zapisal, da gre za veliko pripovednost razstavljenih fotografij, za prave psihološke študije. Razstavljal je tudi v Pragi, Montrealu, Atenah in večkrat v Tokiu, kjer je bil s slikarjem Leonom Zakrajškom, ki je tam končal specialko. Na povabilo japonskih umetnikov sta tam večkrat razstavljala s profesorjem Harumijem Sonoyamo, ki je pred leti dobil nagrado na ljubljanskem grafičnem bienalu. Janez Vlachy pa je tudi ime, ki se s svojimi fotografijami pojavlja v prestižni newyorški založbi Graphi, kjer objavljajo različne fotografske legende pa tudi znana imena iz sveta filma in glasbe, kot so Bruce Willis, Ralph Fiennes, Bob Dylan, Mick Jagger.
Njegove korenine so na Češkem, od koder je prišel njegov stari oče, ki si je ustvaril družino v Ljubljani, igral je klarinet v Slovenski filharmoniji. »Vedno sem si želel narediti razstavo v Pragi; odpravil sem se tja, s seboj vzel nekaj svojih objav in se podal po galerijah. Obiskal sem Galerijo Josef Sudek, kjer so mi takoj določili datum razstave, čez eno leto. To je bilo res neverjetno.«
