Najbolj zagreti so bili v soboto zgodnji. Okoli sedme ure zjutraj se je na stojnici na Tržaški zbirala množica pohodnikov, a vsaj kakšnih 500 jih je tedaj že krenilo na pot, nekateri že ob šestih. »Sicer pa niste še nič zamudili, samo glejte, da pridete do petih nazaj, da boste dobili medaljo,« se je dobrovoljno nasmejala prostovoljka in ob kartončku za zbiranje žigov pristavila še rdečo jabolko za moč.
»Le kako je bilo takrat pred sedmimi desetletji tukaj, ko je okupator nadziral vsak prehod?« so se spraševale gospe, ki so čakale na družbo pred začetkom poti. »Ne morem si predstavljati, da bi morala za izhod iz mesta pokazati dokument in bi me pregledovali vojaki,« se je zamislila ena do njih. Njena kolegica pa pomenljivo pristavila: »Zato pa se moramo spominjati tega in nikoli več dopustiti, da se kaj takšnega zgodi.«
Zdaj pa tempo, gremo dalje!
Ta spomin vsaj ob pogovoru z večino sogovornikov še živi, čeprav je zanimivo, da se vsako leto manj ljudi tudi s simboli deklarira za podporo partizanskemu boju, partizanske pesmi pa služijo le še kot ozadje lokalov ob poti, da pritegnejo žejne pohodnike. Mladeniča, odeta v slovensko partizansko kapo triglavko, s tem nista imela problema. »Zdi se mi primerno, da na tak način proslavimo zmago in se spomnimo ljudi, ki so jo izborili,« je pojasnil Jernej, ki se je z druščino dobil žig že na 3. kontrolni točki. Zraven peterokrake zvezde je na njegovi kapi stala še prav posebna značka: »To je partizanski letalski orel. Nadel sem si ga, ker sem tudi sam pilot.«
Odločitev za pot v nasprotni smeri urinega kazalca se je izkazala za pravilno, saj je odštevanje kilometrov šlo nekako lažje kot lansko prištevanje. Zanimivo, da se uradni podatki o dolžini poti ne skladajo s podatki na terenu, saj nas je kot prva tabla s kilometrino pozdravila številka 32 in ne 35. Se vsaj niso navzdol zmotili, smo se pošalili in nadaljevali proti Livadi. Tam nas je šele pričakal nepopisen vrvež. Ob tabli so se slikali pohodniki. »Za dokazno gradivo. Zdaj pa tempo, gremo dalje! Če bi kdo kaj jedel, pil, naj samo reče, jaz imam polno zalog s sabo,« je bil eden izmed njih pripravljen skoraj kot na fronti.
Reka tekačev
Z udeleženci pohoda, ki jih je bilo prav v dopoldanskih urah največ, se je mešalo na stotine šolarjev, ki so se v pisani paleti dresov pripravljali na tek trojk. Modra, rdeča, zelena, bela, rumena, rožnata so se, prekrite s številkami, združevale v nepregledno, čebljajočo reko tekačev, ki so nestrpno čakali na znak za start. Ko je se oglasil pok iz pištole, je sledilo nekaj dekliških krikov, nato pa se je reka razlila po cesti in se počasi izgubila v daljavi. Množica gledalcev se je ob tem za hip ustavila in spodbujala mladino, medtem pa so človekovi zvesti spremljevalci psi lahko počili v pasji postojanki.
»Sami smo se organizirali, saj smo želeli tudi kosmatincem ponuditi osvežitev in okrepčilo. Veliko ljudi ima s seboj pasjega spremljevalca in težko je vso pot s seboj nositi dovolj vode in hrane za oba,« je namen postojanke pojasnila Slavka Brajović Hajdenkumer, predstavnica pasje šole Pes in pol. Človekovi najboljši prijatelji so se lahko okrepčali celo v pasji restavraciji, kjer jih je čakala bogata ponudba: sočna govedina, bela riba, svež piščanec, brezžitni hrustljavčki. Ko se je tudi naš kosmati spremljevalec Igi najedel in napil, smo se podali proti Golovcu.
Slavimo padec žice, postavljamo pa svojo
Tam so proti koncu vojne potekali sklepni boji, ki so pripomogli k temu, da so v Ljubljani 9. maja slavili zmago nad fašizmom in kmalu zatem odstranili tudi žico.
»Padec žice je bil vsekakor dober, da si zdaj sami postavljamo novo na meji, pa ne podpiram najbolj,« je dejal Gorazd iz Štajerske. Tudi Zvone Štrukelj se je ob čakanju na žig vključil v pogovor: »Žice najbrž res ne bi bilo treba postavljati, saj smo z njo zaprli tako ljudi kot živali. Razumem, da v sili razmer postaviš neko montažno ograjo in jo potem odstraniš, tako, z rezalno žico, pa to ne gre.« Njegova žena Saša pa ni povsem delila mnenja svojega moža. »Zdaj mogoče res ni nujna, a takšne so razmere in ne vemo, kaj se bo še zgodilo,« je dodala.
Zakonca se že vrsto let udeležujeta pohoda, nekajkrat sta ga tudi že v celoti opravila. »Danes ne, bova videla, ali greva na Golovec in do kod bova prišla,« je povedala Štrukljeva. A na vrhu hriba smo se znova srečali in se prisrčno pozdravili. »Res je huda gneča. Prihaja vedno več ljudi od drugod, tudi iz tujine,« je nadaljeval Zvone. Na poti je bilo slišati štajersko, prleško, prekmursko, primorsko narečje pa tudi ruski, srbski in angleški jezik. Tudi starostno je bila udeležba zelo raznolika, od mamic in očetov, ki so vozičke vztrajno potiskali v hrib ali svoje malčke nosili na hrbtu, do zavednih upokojencev in šolarjev na športnem dnevu.
Dekletom, ki so sicer na pohodu opravljala šolsko dolžnost, ni bilo žal, da so se odpravila na Pot ob žici. »Všeč mi je, narava je lepa, ljudi je res veliko,« je v mavrično zastavo odeta Nika Vozelj pojasnila z nasmeškom. »Ta je v podporo gejem,« je dodala Vozljeva in na vprašanje, ali ve, zakaj danes poteka pohod, suvereno odgovorila, da se spominjamo žice okrog Ljubljane iz druge svetovne vojne. »Sem videti kot rekreativec?« je na vprašanje, ali se je pohoda udeležil rekreativno ali simbolično, hudomušno odgovoril Jure Bogataj, že krepko utrujen in prepoten na svoji predzadnji kontrolni točki. »Seveda, v spomin na osvoboditev mesta in v počastitev 60. obletnice,« je hitro pristavil razlog za svojo prvo Pot ob žici.
Najmanj dvajsetkrat prehodil vso pot
Bolj ko se je pot bližala koncu, bolj utrujeni obrazi in koraki so prihajali naproti. Nekateri so krepko izmučeni posedali ob poti. »Zdaj vas čaka najtežji del po samem asfaltu,« nas je nič kaj spodbudno nagovoril mladenič, medtem ko je dekletu na ožuljeno nogo nameščal obliž. Kot motivacija pa je vsekakor delovalo srečanje z Zoranom Tomšičem, ki se je okiten z medaljo ponosno podajal nazaj proti domu. Na vprašanje, ali je prvič prehodil pot, se je le zarežal: »Najmanj dvajsetkrat. Pomembno je, da se vsako leto podamo na to pot, tako zaradi ohranjanja tradicije kot zaradi rekreacije. Danes je bilo res lepo, toliko ljudi že od začetka devetdesetih nisem videl.«
Če lahko gospod v takšnih letih, pa lahko tudi mi, smo se tolažili in mučno odštevali zadnje kilometre. Čelo je že peklo od pripeke, mišice na nogah od hoje, grlo pa od žeje, saj je bilo treba ujeti peto uro in, seveda, medaljo. Dež je tako prišel kot odrešitev in osvežitev. A kaj ko je za konec sledila še hladna prha. »Ojoj, žal nam je zmanjkalo medalj,« se je petnajst pred peto opravičila prostovoljka z začetka zgodbe, kot tolažbo pristavila jubilejno značko in nas napotila na organizatorje.
