Slovensko morje – očarljivo bogastvo, ki ga je treba ohranjati

Slovensko morje je precej plitko. Podvodna ravnica, ki jo pretežno ustvarja glineni mulj, le na posameznih delih presega globino petindvajsetih metrov. Zaradi plitkosti so značilna večja nihanja med poletno (28 stopinj Celzija) in zimsko temperaturo (6 stopinj Celzija), saj se morje hitro segreje, a tudi hitro ohladi. Plitkost in zaprtost Tržaškega zaliva ustvarja občutljiv podvodni ekosistem, ki je mnogo bolj podvržen okoljskim spremembam in pritiskom kot globlji deli Jadrana. Posledice globalnega segrevanja ter z njim povezanega povečevanja povprečne temperature morja se kažejo v izumiranju določenih živalskih in rastlinskih vrst, ki so vajene hladnejših temperatur morja in jih dodatno ogrožajo tudi toploljubne vrste, ki širijo svoj poselitveni prostor vedno bolj proti severnemu delu Jadrana. Tako so raziskovalci v zadnjih nekaj letih zaradi povečanih temperatur morja opazili v našem morju pogin kamenih koral, ki so v Sredozemskem morju edine zmožne tvoriti koralni greben. Ni pa za naše morje značilno samo precejšnje nihanje temperature morja, temveč tudi njegove slanosti, pri čemer velja, da je zaradi pritokov rek, predvsem Soče, Timave in Pada, slanost morja v tem delu Jadrana nižja od povprečne slanosti Jadranskega morja.

Čeprav kratka, precej poseljena ter na velikem delu spremenjena s posegi človeka je obala slovenskega morja od Debelega rtiča do Sečoveljskih solin še vedno pestra in raznolika, kar zadeva naravne habitate. Območje visokih strunjanskih klifov, najvišjih vzdolž Jadranskega morja, predstavlja poleg Debelega rtiča enega najbolj nedotaknjenih in biotsko bogatih delov morske obale pri nas. Prav na teh dveh območjih, ob rtu Ronek ter Debelem rtiču, najdemo dva večja koralna grebena. Sečoveljske in Strunjanske soline so pomembna območja za ptice, morsko obrežje med sv. Katarino in sv. Nikolajem pri Ankaranu je primer sredozemskega slanega travnika, v Škocjanskem zatoku pa srečevanje sladke in slane vode ustvarja svojevrsten ekosistem območij morja, polslanih lagun, morskih travnikov in sladkovodnih močvirij.

Vsa omenjena območja so zavarovana, z njihovim naravnim bogastvom pa nas seznanjajo učne poti, po katerih se lahko sprehodimo. Le nekaj metrov stran od piranske Punte doseže morsko dno s 37,5 metra pod gladino največjo globino v Tržaškem zalivu. Tu je doma bogat podvodni svet različnih habitatov, ki nudijo prostor mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Skupno imamo na 46 kilometrih obale in 406 kvadratnih kilometrih teritorialnega morja dva krajinska parka, tri naravne rezervate državnega pomena, trideset naravnih vrednot državnega pomena ter devet naravnih vrednot lokalnega pomena. Prav tako imamo v morju več zavarovanih območij, kot na primer rastišče pozejdonke, morske trave, ki je nekoč pokrivala velik del dna Tržaškega zaliva, danes pa jo v slovenskem morju najemo le še ob cesti med Koprom in Izolo.

Da bi zaščitila evropska morja za prihodnje rodove, je evropska komisija leta 2008 sprejela direktivo o morski strategiji, ki zavezuje Slovenijo k pripravi načrta ukrepov za doseganje oziroma ohranjanje dobrega stanja morskega okolja. V ta namen je prišlo do prvega sistematičnega opisa značilnosti in stanja morskega okolja v Sloveniji ter beleženja vplivov in pritiskov nanj. Za presojo stanja so raziskovalci določili enajst deskriptorjev oziroma značilnosti, ki na eni strani opisujejo stanje habitatov in ekosistemov v morju, na drugi strani pa opisujejo vplive in pritiske zunanjih dejavnikov nanje. Opazovali so biotsko raznovrstnost, prisotnost tujerodnih vrst, ribji stalež komercialnih vrst rib, morski prehranjevalni splet, onesnaženje s hranili, stanje morskega dna, hidrografske pogoje, onesnaženje okolja z nevarnimi snovmi, prisotnost onesnaževal v ribah in morski hrani ter podvodni hrup in morske odpadke.

Ob pripravi začetne presoje stanja morskih voda se je izkazalo, da zaradi pomanjkanja podatkov in nezanesljivosti ocen težko podamo natančno oceno stanja morskega okolja v Sloveniji. Do sedaj zbrani podatki in ocene kažejo, da so habitati povečini v dobrem stanju, izjemo predstavljajo le habitati bibavičnega pasu (pas v območju delovanja plime in oseke) zaradi velike podvrženosti antropogenim posegom. Stanje fitoplanktona, zooplanktona, makroalg, morskih trav, nevretenčarjev in rib obalnega pasu velja za dobro, izjema so posamezna degradirana oziroma onesnažena območja. Populacija rib v obrežnem morju šteje nekaj več kot 200 vrst rib kostnic, do sedaj pa so v slovenskem morju opazili tudi 20 vrst morskih psov in 14 vrst skatov.

Konkretnih podatkov o velikosti populacij posameznih vrst hrustančnic, med katere sodijo morskih psi in skati, nimamo, a je glede na do sedaj zbrana opažanja mogoče zaznati trend upadanja populacij. Edina predstavnica morskih sesalcev v našem morju je velika pliskavka. Po oceni strokovnjakov naj bi populacija, ki se pojavlja v slovenskem morju, obsegala med 40 in 100 pliskavk, pri čemer le del te populacije slovensko morje obiskuje redno. Ker so na vrhu prehranjevalne verige, so pliskavke močno podvržene stanju in kakovosti prehranjevalnega spleta, ki ga ogrožata prevelik izlov rib ter prisotnost onesnaževal v organizmih, ki so njihova hrana. Prav tako so podvržene vplivu in pritiskom podvodnega hrupa, ki je zaradi zaprtosti Tržaškega zaliva v našem morju še bolj izrazit. Hrup vpliva na upad funkcije ravnotežja, prostorsko orientacijo, lociranje plena, medsebojno komunikacijo, prav tako prihaja do poškodb notranjih organov. Tudi zanje velja ocena, da je velikost populacije v upadu.

Od morskih plazilcev se pri nas redno pojavlja želva kareta, in sicer od maja do oktobra, ko postane naše morje zanje okolje poletnega prehranjevanja. Populacijo želv najbolj ogroža ribolov, saj se želve zapletejo v ribiške mreže, kar povzroča hude poškodbe na njihovih telesih. V zadnjih letih je v slovenskem morju mogoče opaziti zmanjšanje količin rastlinskega planktona, ki predstavlja temelj prehranjevalnega spleta v morju, veže nase ogljikov dioksid iz ozračja in vanj sprošča kisik. Količina fitoplanktona je odvisna od količine vodnih mas rek, ki se izlivajo v morje in prinašajo s seboj hranila, zato zmanjšanje vodnatosti rek zaradi suš ter spremembe v rečnih režimih prav tako vplivajo na dobro stanje morskega okolja. V Piranskem zalivu je do leta 2006 povprečna koncentracija klorofila znašala okoli enega mikrograma na liter, po letu 2006 pa se je to povprečje znižalo na 0,6 mikrograma.

Pomemben kazalnik stanja morja je tudi prisotnost tujerodnih vrst. Te so trenutno prisotne v obsegu, ki ne ogroža obstoječih habitatov ter avtohtonih vrst, vendar se lahko to stanje zaradi velike prisotnosti tujerodnih vrst v Sredozemlju tudi hitro poslabša.

Kot je bilo povedano že uvodoma, so pritiski človeka na morsko okolje številčni in raznoliki, pri čemer so nekateri vezani na gospodarsko rabo morja, drugi pa so posledica našega načina življenja. Ribištvo je kljub izrazitemu upadu iztovora ulovljenih rib z 8000 ton na 1000 ton v zadnjih dvajsetih letih še vedno pomemben dejavnik, ki vpliva na morsko okolje. Največji problem ribištva predstavlja prelov določenih vrst rib, zaradi česar se zmanjšuje njihov stalež, s tem pa posledično tudi diverziteta in prehranjevalni splet v morju.

Po ocenah raziskovalcev sta staleža sardele in sardona, obe vrsti veljata tudi za najbolj komercialni, saj predstavljata približno 70 odstotkov celotnega ulova, v celoti izkoriščena, stalež morskega lista pa je v prelovu. Hkrati z izbirnim ulovom komercialnih rib se pri ribolovu srečujemo tudi s problemom naključnega ulova rib in drugih morskih živali (na primer želv), ki se ujamejo v mrežo in jih ribiči zavržejo.

Drug pomemben pritisk ribištva na morsko okolje se nanaša na morsko dno, saj določena ribolovna orodja kot tudi določene prakse nabiranja morskih školjk povzročajo poškodbe dna. Morsko dno je bivalno okolje mnogih organizmov, ki imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju dobrega stanja morskega ekosistema, saj med drugim filtrirajo morsko vodo, sodelujejo pri kroženju ogljika ter pripomorejo k zagotavljanju hranljivih snovi. Dno pa poškoduje tudi na videz nedolžno sidranje ladij in čolnov, zato je pomembno, da zlasti na zavarovanih območjih, ki so največkrat na žalost tudi najbolj atraktivna za kopanje ali ribolovno bogata, ne prihaja do sidranj.

Velik problem za morsko okolje predstavljajo odpadki. Leta 2015 so prostovoljci v okviru akcije Čista obala na lokacijah Strunjan, Fiesa, pod Belvederom, Seča in Debeli rtič zbrali 168,60 kilograma odpadkov oziroma 14.074 kosov odpadkov. Med zbranimi odpadki je bilo največ cigaretnih ogorkov, sledili so koščki stekla in keramike, nerazpoznavni koščki plastike, vatirane palčke, koščki stiroporja, plastične vrečke in mrežice za gojenje školjk. Na obali, ki jo lahko čistimo, se odloži okvirno le 15 odstotkov odpadkov, okoli 15 odstotkov odpadkov se nahaja na morski gladini in vodnem stolpcu, medtem ko se na morsko dno odloži okoli 70 odstotkov odpadkov! Enega največjih onesnaževalcev predstavlja mikroplastika, drobni plastični delci, ki lahko zaradi svoje majhnosti prehajajo v prehranjevalni splet morskih organizmov. Tako je že bila dokazana prisotnost odpadkov v prebavilih poginulih morskih želv.

Mikroplastika nastane kot posledica razpadanja večjih kosov plastičnih odpadkov, hkrati pa pridejo ti delci v morje tudi preko odplak, saj najdemo mikroplastiko v mnogih stvareh, ki jih dnevno uporabljamo, kot na primer kozmetika ali oblačila. Reka Pad predstavlja enega večjih virov dotoka mikroplastike v Jadransko morje, hkrati pa morski tokovi mikroplastiko iz celotnega Jadranskega morja nosijo proti Tržaškemu zalivu. Po besedah dr. Mance Viršek Kovač z Inštituta za vode Republike Slovenije so v raziskavi, ki je potekala v okviru projekta DeFishGear in je zajela celotno Jadransko morje, ugotovili veliko akumulacijo mikroplastike prav v Tržaškem zalivu. Problem plastike, ki predstavlja več kot 90 odstotkov odpadkov, je v njeni akumulaciji v okolju, saj se razgrajuje več stoletij!

Raziskovalci ocenjujejo, da je biološka pestrost slovenskega morskega okolja trenutno še vedno visoka, a ga je za zagotavljanje njegovega dobrega stanja prihodnjim generacijam treba varovati. Pritiski nanj so zaradi njegove gospodarske (upo)rabe veliki. Ker ne živimo pod morsko gladino in smo ločeni od stika s podvodnim okoljem, težko opazimo in se zavedamo pritiskov, ki jih z našimi dejavnostmi izvajamo na morske ekosisteme. Turizem, ribolov, urbanizacija, pomorski promet, dejavnost tako koprskega kot tržaškega pristanišča, vzreja morskih organizmov ter prisotnost industrije predstavljajo glavne dejavnike vpliva in posega v morsko okolje. Prisotne so obremenitve, ki povzročajo poškodbe morskega dna, prisotnost odpadkov in organskih hranil, izlov živalskih vrst, vnos tujerodnih vrst, podvodni hrup, izgubo naravnih površin zaradi pozidave in komunalne infrastrukture in tako dalje.

Zato bo treba v prihodnosti izvajati ukrepe, ki bodo zagotavljali njegovo prijazno in vzdržno rabo, ki bo koristila tako (ob)morskim ekosistemom kot gospodarstvu, ki je v veliki meri pravzaprav odvisno od dobrega stanja morskega okolja. Kamenček v mozaiku varovanja morja lahko prispevamo tudi sami, predvsem na področju zmanjševanja onesnaženosti morja z odpadki ter spoštovanja zavarovanih območij. Morsko okolje je preveč dragocen habitat, da bi ga izgubili zaradi človekovega neodgovornega ravnanja.