Intervju z Zoranom Jankovićem: Kam pa hodijo Ljubljančani? V center! Prej so hodili na Bled ali v Portorož.

»Lahko se pogovarjamo o nepotrebnih povojnih pobojih ali krivih obdolžitvah, a če pogledamo, kaj so naredili partizani, s tem ko so premagali največje zlo dvajsetega stoletja, nacizem in fašizem, ter 9. maja osvobodili Ljubljano, se jim je treba prikloniti,« poudarja Janković, ki je praznovanje občinskega praznika začel že ta konec tedna z odprtjem jubilejnega 60. pohoda ob žici. Sam ne namerava prehoditi 35 kilometrov dolge poti. Pravi, da ne zaradi pomanjkanja kondicije – te ima na pretek – temveč zato, ker se bo tako kot zadnjih devet let, odkar je na čelu občine, držal tradicije: na startu v središču mesta bo pospremil tekaške trojke in nato zmagovalcem podelil še medalje.

V Ljubljani so se ljudje že spravili. O tem imam tudi dokaze. Polaganje vencev k spomeniku pri Vidmarjevi vili so 27. aprila pospremile slovenske zastave, na sami vili, ki je v lasti nemške ambasade, pa je visela nemška zastava. Ali ni to sprava? Sprava je zame tudi lezbijkam, gejem, biseksualcem in transseksualcem prijazna mestna hiša. Pokažite mi mestno hišo v Evropi, v kateri je sedež te skupnosti. Vodil bom tudi prvo istospolno poroko, ko bo zakon to dopustil. Imam že prva dva kandidata, Mateja in Mateja – odlična fanta, vrhunska strokovnjaka, ki s svojo agencijo za turizem delata za Ljubljano. Ne smemo pozabiti, da je referendum, ki bi uzakonil istospolne poroke, samo v Ljubljani dobil podporo. Tukaj je še džamija...

Absolutno. Čeprav so bile pred leti pobude za referendum o gradnji džamije, smo zadnji prostorski akt za džamijo na seji mestnega sveta sprejeli brez glasu proti. Še ena stvar je: pokažite mi občino v Sloveniji, kjer so na mestnem svetu vsi svetniki glasovali za sprejem migrantov. Pri tem je zanimivo, da se je točka, ki je bila na dnevnem redu, začela povsem drugače: v NSi so predlagali, da migrantom ne dovolimo vstopa v Ljubljano. Na koncu je 35 prisotnih glasovalo v prid migrantom, medtem ko so člani NSi ušli s seje. Ve pa se, kdo beži. Zanimivo je, da so bili nekateri člani SDS v Šenčurju proti migrantom, tudi v povorki proti migrantom na Kotnikovi ulici so korakali. Trije člani SDS, ki sedijo v našem mestnem svetu, pa so glasovali za. To je sprava. Živeti skupaj in spoštovati različnost.

Ker sem čistokrvni mešanec, mi je morda lažje razumeti, kako je, če prideš nekam in iščeš svoj prostor pod soncem. Ko je razpadala država, se je pokojni oče spraševal, čigav je. Tukaj je veljal za Srba, ko pa je prišel v svoje »selo«, so rekli, »glej ga, Slovenec je prišel«. Ni tako enostavno. Čeprav sem ateist, sem gradnjo džamije zagovarjal že na prvih županskih volitvah, ker verjamem, da mora imeti vsak svoj kotiček za opravljanje verskih obredov.

Stoodstotno pa sem se za džamijo zavzel po dogodku, ki ga ne bom nikoli pozabil. V dvorani Kodeljevo je bila tri dni pasja razstava, četrti dan pa so slovenski muslimani v njej proslavljali svoj največji praznik – ramazanski bajram. Prišlo je do spora, kdaj bodo po pasji razstavi začeli pospravljati. Pomislil sem, ali ni to žalitev do ljudi, da morajo praznovati svoj največji verski praznik v dvorani, v kateri so prej gostovali psi. Pa ne me narobe razumeti, rad imam pse, doma imam dva. Takrat sem se tudi odločil, da bo džamija v središču mesta. Odrivanje na obrobje mesta bi bilo namreč žaljivo.

Vem, da sem v srcih islamske skupnosti. Mufti Nedžad Grabus je rekel: »Zoran Janković nam je omogočil, da hodimo z dvignjeno glavo.« Pred osmimi leti sem kot Zoran Janković dal donacijo 5000 evrov za džamijo, tako kot sem tudi doniral katoliški in pravoslavni cerkvi. Takrat sem šel z muslimani v Medno na večerjo, sedel sem poleg reisa Mustafe Cerića (nekdanji vodja islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini, danes predsednik Svetovnega bosanskega kongresa, op.p.), ki je rekel (Janković ga citira v arhaični srbohrvaščini, op.p.): »Janković tega ne počne za nas muslimane, ampak zase, za Ljubljano in Slovenijo.« Razmišljal sem, da bodo res oni dobili, ampak pridobili bomo tudi mi, kot mesto. Pokazali bomo, da nikogar ne izločamo.

Ko bo džamija končana, bomo imeli v zračni črti petsto metrov verske objekte štirih najmočnejših ver: džamijo na severu, nato proti jugu protestantsko cerkev, pa pravoslavno in na koncu še katoliško cerkev. Kje drugje lahko vidite kaj takega?

(smeh) Evo, javno vam ponujam zemljo na Ljubljanskem gradu in 20.000 evrov, ki si jih bom izposodil kot Zoran Janković, da za ta denar naredite enak vinograd. Lahko tudi pripeljete vinarja, ki je rekel, da smo plačali preveč, pa naj ga on obdeluje.

Za ureditev vinograda smo imeli devet ponudnikov in izbran je bil najcenejši, družba CVP. Meni je pogajanje šport. Drago prodajamo in poceni kupujemo. Ne plačujemo več, kot je treba. Sem neugoden pogajalec in si prizadevam, da vedno sklenemo posel, ki bo za mesto najugodnejši.

Ne bomo zapirali, ker ni potrebe. Ne bi radi vnašali zmede s tem, od katere do katere ure traja vikend in ne vozijo avtobusi. Sem pa vesel, da smo s Slovensko cesto dosegli nekaj, v kar sicer nisem bil stoodstotno prepričan. Priznam, da me je bilo celo strah, zato smo tudi pustili vse napeljave za vklop semaforjev, če bi se kaj zalomilo. In na tem mestu se moram voznikom avtobusov res prikloniti. Kar je podžupan Janez Koželj razlagal o očesnem stiku med vozniki in pešci na tako imenovanem skupnem prometnem prostoru, res fenomenalno deluje. V vsem tem času ni bilo prometne nesreče, če izvzamem nezgodo, ko je starejši gospod na kolesu spregledal peško, ker je, kot pravi sam, občudoval prenovljeno cesto.

Prizadeval bi si, da skupni prometni prostor zakonsko uvedemo kar najhitreje. Veste, kaj je bila poglavitna sprememba v občini z mojim prihodom? Da odgovora »ne da se« ne sprejemam. Svojim sodelavcem neprestano ponavljam: najdite zakonito pot, iščite rešitve, mi smo najboljši servis našim meščanom.

Ko sem šel leta 2011 na državnozborske volitve, sem želel postati premier. Svojo kariero, svoje intimne ambicije sem sicer že izpolnil s predsedniškim mestom v Mercatorju. Ko sem bil v Mercatorju in so mi ponujali razna ministrska mesta, sem jih zavrnil, rekoč, da je mesto predsednika uprave Mercatorja več kot funkcija člana vlade. In nikoli si nisem mislil, da bom zapustil Mercator. Načrtoval sem, da bom v Mercatorju dočakal upokojitev. Res pa je, da tudi zdaj uživam. Če me vprašate, kje mi je lepše, pri Mercatorju ali v vlogi župana, ne vem, ne morem primerjati, ker gre za različno časovno obdobje. Skratka, z ekipo leta 2011 sem bil prepričan, da lahko Slovenija postane laboratorij razvoja za Evropo.

Ampak, mi na čelu države bi spremenili sistem. Še zdaj trdim, da smo imeli najboljši gospodarsko-socialni program za Slovenijo. Slovenija je majhna in nikomur nevarna, zato bi lahko bili model za razvoj Evrope, v katero smer se mora svet obrniti. Komunizem je propadel, ker ni bil pravi. Propadel je tudi samoupravni socializem, ki je bil po ideji mogoče najbližje tistemu, kar si želimo. Torej, da imajo ljudje možnost biti različni, ampak da te razlike niso prevelike. Tudi kapitalizmu ne kaže dobro. Če spremljate ameriški predvolilni boj, lahko vidite, da ima demokratski kandidat Bernie Sanders pravo idejo. Ne more nekdo imeti sto kopalnic, drugi pa niti pet metrov strehe nad glavo. Tako ne gre. Resda znajo eni delati več kot drugi, zato bodo eni vedno imeli višje plače, toda ne more biti razlika ena proti nekaj milijonov, kar se dogaja danes. Ljudje v Afriki, Aziji, ki nimajo vode in koščka kruha za v usta, se bodo dvignili. Obstajajo pametni telefoni in vejo, kaj se dogaja po svetu.

Vsekakor. Javna uprava bi bila servis in bi funkcionirala kot podjetje.

Seveda. Vse bi prebral. Saj moram vedeti, kaj počnemo. Kdo je v tej občini kriv, če gre kaj narobe? Jaz. Kdo pa je zaslužen, ko je kaj pozitivnega? Vsi.

Nikogar ne poznam, ki bi delal toliko, kot delam sam. A tudi od nikogar tega ne zahtevam. Kaj počnem v soboto in nedeljo? Ko pridem zjutraj z Golovca, si oblečem kavbojke, obujem superge in grem na oglede gradbišč; zapeljem se do Zaloga k delavcem, si ogledam, kako potekajo dela, pogovorim se z delovodjo...

Gospa Jerebič ne ve prav dobro, o čem govori. Zadnjič sem odprl evropsko prvenstvo v curlingu in eden od Založanov je rekel, da bo poslej Zalog najlepši del najlepšega mesta na svetu. Rekel je, da so Založani vedno bolj zame, da gospe Jerebič vedno manj zaupajo. »Niste zame, zase ste,« sem mu rekel. Zaloška cesta bi bila že zdavnaj končana, če ne bi bilo takih, kot sta gospa Jerebič in gospod Primož Juvan, ki je zbiral podpise proti gradnji štiripasovne Zaloške ceste in oviral postopke. Z nagajanjem sta vzela Založanom leto in pol. Zalog pa sedaj ogromno dobiva. Kmalu bo dobil četrtno središče, tam bo tudi nova trgovina Spar, potem bodo v Polju dobili še Hofer, novo krožišče in ključno – Zalog bo prihodnje leto dobil novo cesto, ki se bo priključila na avtocesto, zato po Agrokombinatski in Hladilniški cesti ne bo več tovornjakov.

Naveličan sem teh razlag v zvezi z očitki, da delamo samo v centru. V devetih letih smo izvedli 1700 projektov, od tega le okoli 300 v centru. V Polju je bilo lani recimo zaključenih več projektov kot v centru, samo v enem letu smo zgradili sedem novih cest in kanalizacijo. Ampak kanalizacije ne vidiš, ko je končana. Pojdite si pogledat nov most na Cesti dveh cesarjev na Viču. Perfekten most. Profesorju Koželju sem rekel, da bi morali ta most prenesti na Ljubljanico v središče mesta, ker ga na Cesti dveh cesarjev razen domačinov sploh nihče ne bo našel.

Dvakrat na leto se dobimo z vsemi predsedniki četrtnih skupnosti. Vsak predstavi tri projekte, ki naj bi bili dokončani v tekočem letu v njegovi četrtni skupnosti. Potem pa na koncu leta skupaj pregledamo, kaj smo obljubili in česa nismo naredili. Neke prioritete je treba postaviti. Če bi predsednikom četrtnih skupnosti pustil, da sami izberejo, kateri projekti imajo prednost, bi povsod imeli športne dvorane, nobeden pa ne bi hotel regijskega centra za ravnanje z odpadki.

Še to bom rekel, ko greste na Dunaj, a obiščete predel, kakršen je pri nas Zalog?

Ja, kam pa hodijo Ljubljančani? V center! Prej so hodili na Bled ali v Portorož. V ostale predele mesta pa hodijo večinoma le tamkajšnji prebivalci, ki dobro vedo, kaj je bilo pri njih narejenega.

Ta dilema, za koga se dela… Bom raje drugače povedal: na zadnjem sestanku s predsedniki četrtnih skupnosti je predsednica iz centra hotela povedati, kaj še potrebujejo, pa so njeni kolegi skočili, češ, naj bo tiho. Ampak ona meni, da ima center še vedno neuresničene potrebe. Konec koncev pa, ko pridejo gostje v stanovanje, jih sprejmete v dnevni sobi, ne v spalnici. V mojo spalnico gostje ne hodijo, lahko je tudi nepospravljena. Center pa je dnevna soba Ljubljane, to je dejstvo.

Ne gre samo za garažo pod Kongresnim trgom, ampak bomo s tem tudi skrajšali pot ljudem, ki pridejo v Maximarket, Cankarjev dom, parlament in po drugih opravkih. Kaj bi pa pridobili, če bi motorni promet prepovedali?

To lahko še vedno naredimo. Trdim, da bo poslej tranzitnega prometa na tem delu še manj.

(krajši premislek) Čas obnove je seveda moteč, ampak to nima velikega vpliva. Mislim, da več potnikov z mestnimi avtobusi enostavno ne moremo prepeljati. Ljudje so se v središču mesta navadili iti peš, s kolesom, uporabljajo kavalirje. Po uporabi sistema Bicikelj smo evropski rekorderji, letos in prihodnje leto bomo dodali še dvajset novih postajališč v sistem. Vse to vpliva na vožnjo z avtobusi, sploh ob lepem vremenu. Kljub temu pa sem zadovoljen z Ljubljanskim potniškim prometom, ker vem, da takšno podjetje nikoli ne more biti dobičkonosno.

Naš cilj je bil, da promet do leta 2020 razporedimo na tretjine. Torej, tretjina poti naj bi bila opravljena s kolesom ali peš, tretjina z avtobusi in tretjina z avtomobilom. A ključno je, da do leta 2020 zmanjšamo potovanja z avtomobili na tretjino. Ali bo več ljudi hodilo peš ali se vozilo s kolesom in zaradi tega manj z avtobusom, za nas ni tako pomembno. Trenutni rezultati kažejo, da je ljudem pač bolj všeč kolesarjenje in pešačenje kot vožnja z avtobusom. Bomo pa še naprej izboljševali storitve Ljubljanskega potniškega prometa, na primer z novimi, okolju prijaznimi avtobusi, krožno linijo po mestnem središču, podaljšano linijo do Domžal in seveda s prijaznostjo.

Širitev vpadnic lahko razumemo tudi kot namig voznikom, da avtomobile čim prej spravijo iz mesta. V prostorskem načrtu smo res pustili možnost za širitev Dunajske in Celovške ceste. Dunajsko smo želeli razširiti v šestpasovnico, ker je ena najbolj obremenjenih, in za širitev bi bilo treba porušiti 14 hiš, kar je relativno majhen strošek. Od šestih pasov je eden mišljen za rumeni pas, eden pa za hitro železnico do Brnika oziroma Kranja. In to bo ostalo v načrtu, čeprav sam tega najverjetneje ne bom dočakal. Če hočemo v Sloveniji razvijati turizem, bomo morali izboljšati dostop do Brnika.

Mislim, da so parkirišča »parkiraj in se pelji z avtobusom«, P+R, na obrobju mesta prava politika, kar dokazuje tudi dejstvo, da obisk raste. Naslednje bo na vrsti parkirišče P+R Stanežiče, kjer bodo lahko parkirala vozila še z gorenjskega dela Slovenije. Tudi garažna hiša pod tržnico je rešitev.

Nujna je.

Nujna je iz več razlogov. Najprej bomo hkrati z gradnjo garažne hiše prenovili tržnico…

Že, toda četudi bi šli samo v prenovo tržnice, bi morali zgraditi podzemno etažo, kjer so načrtovane hladilnice, prostori za smeti, da jih končno umaknemo pod zemljo, in podobno. Z garažno hišo pod tržnico bomo rešili tudi Mahrovo hišo, ki jo bomo prenovili in dogradili, vzpenjača bo prišla bolj do izraza in potem bomo lahko zaprli cesto na grad. Bližnja Resljeva cesta je tranzitna in zato ne bo moteče, če bodo ljudje z avtomobili prišli do tržnice, parkirali v garažni hiši, kupili sadje, zelenjavo in se odpeljali domov.

Vse tiste razlage o nadomestni garažni hiši pod Ljubljanskim gradom pa… Ali mislite, da nismo raziskali teh možnosti? Tam bi gradnja stala dvakrat več kot pod tržnico. Kot drugo pa, kje bi ljudje, ko bi parkirali, prišli ven iz parkirne hiše? Izhode bi morali narediti skozi atrije stavb. Skozi atrij v mestni hiši ne bi bilo problem narediti izhoda, toda ostali atriji so v zasebni lasti. Tretjič, poglejte, parkirna hiša v Kapitlju ni tako daleč. Pa mi povejte, ali ste kdaj videli koga, da je šel z zabojčkom paradižnikov do tja? Je predaleč, tudi teh 50 metrov.

Papir vse prenese. Kdor resnično misli, da ima boljše ideje kot naša mestna uprava, naj se čez dve leti in pol prijavi na volitve, zmaga, in bo lahko te ideje uresničil.

Ne bo težav. Kongresni trg je bil sedaj oviran zaradi del na Slovenski cesti. Parkirni hiši Kozolec in Kozolec II pa bosta čez eno leto zagotovo polni. Stanovalci iz Kersnikove ulice želijo kupiti parkirna mesta, kmalu se bo odprl še nov hotel na Bavarskem dvoru.

(smeh) Redne konference sem res ukinil. To je edina sprememba, drugače pa sem ves čas v mestu, predvsem na obrobju. Veste, kje smo bili na praznik 27. aprila? Položili smo venec na Cesti 27. aprila, nato smo šli pogledat delavce na Cesti Dolomitskega odreda in Cesti Andreja Bitenca, potem pa še v Zalog in Polje.

Mislim, da je obratno, da novinarji ne marate mene. Redne novinarske konference sem ukinil, ker jih nekateri novinarji niso znali ceniti. Ko smo zadnjič na seji mestnega sveta imeli točko o migrantih, ni bilo po seji nobenega od vas za izjavo. Ko smo govorili o kanalizacijskem kanalu iz Medvod in Vodic do čistilne naprave v Zalogu, tudi ni bilo nikogar. Pridete pa, ko se oglasi nacionalni preiskovalni urad.

To niso občutljive zadeve. Je pa res, da če ne bi bilo teh preiskav, bi imel kariero brez madežev...

V svojem zadnjem zagovoru pred sodiščem zaradi zadeve Stožice sem napisal, da se je proti meni zbrala »hudodelska združba«. Poimensko sem navedel ljudi: tožilko Blanko Žgajnar, ki vse to vodi, Uroša Grošlja iz davčne uprave, eno osebo iz komisije za preprečevanje korupcije in še eno iz nacionalnega preiskovalnega urada. Prvo hišno preiskavo sem imel 27. septembra 2012. Takrat se mi je rodila vnukinja, zato sem si zapomnil datum. Tudi pogodbo s Strabagom za gradnjo regijskega centra za ravnanje z odpadki smo podpisali tisti dan. Ampak oni, komisija za preprečevanje korupcije, nacionalni preiskovalni urad, finančna uprava in tožilka, so se sestajali že šest mesecev pred tem. Uničujejo mojo družino, moje sodelavce.

Tako sem napisal in to bom tudi dokazal. Tožilec v zadevi Niš se je pritožil na oprostilno sodbo. Ve, da ne bo uspešen, a se je kljub temu pritožil, ker ve, da bom moral priti na sodišče in da me boste pred sodiščem novinarji čakali za izjavo…

V to sem prepričan. Ko je protikorupcijska komisija 7. januarja 2013 izdala tisto poročilo o mojem premoženjskem stanju, sem mislil, da gospod Goran Klemenčič, ki je takrat vodil komisijo, samo ni razumel stvari. Zdaj sem prepričan, da je vse to storil namenoma, in to bom tudi poskušal dokazati. Moja edina možnost je zmagati na sodišču in do sedaj sem vse tožbe proti komisiji tudi dobil.

A lahko povlečem primerjavo? Komisija za preprečevaje korupcije mi je v poročilu iz leta 2013 očitala sum tveganja sistemske korupcije zaradi sinovega vračanja posojila. Očitali so mi, da sinu rečem, »sine, čas je, da očetu vrneš denar«. A naj sinu pišem uradno pismo, da mi vrne posojilo: »Spoštovani Damjan Janković, prišel je datum, da mi vrneš…« Mar tudi Goran Klemenčič doma tako uradno komunicira s svojo ženo, ki je odvetnica in je nastopala tudi v primerih proti državi?

Trenutno nobeden.

Govori se, da je Mimović to izjavo podal, da bi dobil nižjo kazen. Zaradi te izjave iz zapora so mi policisti prisluškovali osemnajst mesecev. In kaj so našli na podlagi teh prisluhov? Da sem zahteval znižanje referenc za javni razpis, kar je dejstvo. Bilo mi je nelogično, da je KPL delal štiri ceste na Rakovi Jelši, pa ni imel referenc za podoben javni razpis. In na razpisu kljub temu ni zmagal KPL, temveč Hidrotehnik, ker je dal najnižjo ponudbo. Policisti so imeli tudi možnost, da mi sledijo in predajo označen denar, vendar niso niti poskušali, ker vedo, da ne bi bili uspešni. Sicer bi to predajo najverjetneje izvedli ob prisotnosti televizijskih kamer.

Moral bom na zaslišanje tudi zaradi farmacevtke (NPU mu očita, da je za posredovanje pri zaposlitvi zahteval spolne usluge, op.p.). Lahko ugibam, kaj se bo zgodilo po zaslišanju. Policija bo material poslala tožilki in potem se bo zgodila klasična zgodba: zapisnik zaslišanja bo »padel« iz fascikla in dobili ga boste novinarji.

O tem se več ne govori. Ampak, ali se vam ne zdi, da bi me pri vseh poslih z Vegradom, SCT in drugimi podjetji še kdo drug prijavil, če bi zahteval podkupnine? Ne pozivam, ampak celo izzivam, da se najde nekdo, ki bo rekel, da mi je kaj dal, ko sem bil na Mercatorju ali na občini. Ne boste našli takšnega človeka.

Pravijo mi, naj pazim, ker mi morda še prisluškujejo. Toda meni je za to vseeno. Če pa sem zaradi tega izgubil kakšnega prijatelja, še dobro, ker takšni ljudje v resnici niso bili prijatelji. Pravih prijateljev je malo.

Ne, ne čutim tega.

A, seveda. Veliko sem razmišljal o tem, toda kaj bi s tem dokazal? Če bi odstopil, bi za marsikoga pokazal, da sem kriv. Pa nisem, kar bom tudi dokazal na sodišču. Niti ne več zaradi sebe, temveč zaradi svoje družine, posebej vnukov, in sodelavcev. Ni prijetno, v tem ni nobenega užitka.

… mislim, da sem jih že izpolnil.

O tem še ne razmišljam. Enostavno mi je vsak dan lepo in uživam. Kje pa je lepše kot v Ljubljani in na tem delovnem mestu?

Ne.

Absolutno. Ampak bo moral najprej zmagati na volitvah. To je ključni pogoj.