Težava prostotrgovinskih sporazumov namreč ni v odpiranju trgov, čeprav si pogajalci odprtost predstavljajo povsem drugače, težava je v niansah, javnosti skritih podrobnostih sporazumov. Kar je na prvi pogled pozitivno, se velikokrat izkaže za past. In kar v primeru prostotrgovinskih sporazumov, v središču katerih so vedno ZDA, sprva deluje kot »umikanje ovir za lažje in bolj učinkovito trgovanje«, dobi z bolj oddaljenim pogledom novo dimenzijo: vsi trije sporazumi – TTIP, TPP in TISA – bodo skupaj zajeli dve tretjini svetovnega BDP, nobeden od njih pa ne vključuje držav Bric – Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske. Nekoliko nesramno bi človek pomislil, da so omenjeni sporazumi pravzaprav ogrodje alianse proti vzpenjajočim se gospodarstvom, nekakšna koalicija voljnih, TTIP pa podtaknjena vilenska izjava. A morda bi s tem pretiravali...

Prostotrgovinski sporazum je politični dokument, ki ga je preprosto sovražiti, zato ni čudno, da se je okoli njega napletlo toliko zgodb. Še posebej okoli mehanizma, imenovanega ISDS, oziroma arbitražnega postopka reševanja sporov med investitorjem in državo. Ta sicer obstaja že dobrih 50 let, odkar je pod okriljem Svetovne banke začel delovati mednarodni center za reševanje investicijskih sporov, in njegovo uvrščanje v sporazume ni nič novega. Za multinacionalko – ali tuje podjetje – ISDS predstavlja možnost, da se lahko neposredno »loti« tuje vlade, če ji ta z novimi pravili onemogoča ali otežuje sodelovanje na trgu.

Dva primera sta v zadnjem času dobila veliko pozornost: tožba francoske multinacionalke Veolie proti Egiptu zaradi dviga minimalne plače in tožba švedskega energetskega giganta Vattenfall proti Nemčiji zaradi postopnega zapiranja jedrskih elektrarn. Veolia je z mestom Aleksandrija sklenila 15-letno pogodbo za gradnjo in upravljanje centra za ravnanje z odpadki. Pogodba je določala tudi, da bo vlada, če bo sprejela pravila, ki bodo podražila celotno operacijo, Veoliji pokrila razliko. Multinacionalka – naj nam bo to še tako zoprno priznati – je torej sprožila arbitražni postopek v skladu z veljavno pogodbo. Tudi zgodba s švedskim podjetjem Vattenfall ima podobno zoprno predzgodbo. Švedsko podjetje je po odločitvi nemške vlade, da podaljšajo delovanje vseh jedrskih elektrarn, vložilo v obnovo dveh elektrarn 700 milijonov evrov. Po nesreči v japonski jedrski elektrarni Fukušima marca 2011 je nemška vlada ti elektrarni zaprla. Vattenfall v skladu z listino o energetskem sporazumu (ECT), ki tuje investitorje brani pred posegi države v lastninske pravice, sedaj Nemčijo toži za neznano odškodnino, ki glede na poročila niha med 700 milijoni evrov in 4 milijardami.

Obe zgodbi imata pomemben nauk. Sporazumi postavljajo državo kot varuhinjo pravic državljanov običajno v precej podrejen položaj. Tudi številke lahko občasno zavajajo: poročilo ZN pravi, da so v 37 odstotkih primerov, sproženih preko mehanizma arbitraže (ISDS), zmagale tožene države in le v 25 odstotkih podjetja, ki so tožila. A ta podatek zahteva pojasnilo. Iztožene odškodnine podjetij so bile v večini primerov precej višje kot zahtevane odškodnine v primerih, ko so zmagale države. In k tem 25 odstotkom primerov, v katerih so zmagala podjetja, je treba prišteti še 28 odstotkov tistih, ki so se končali s poravnavo. Med temi je tudi prva tožba podjetja Vattenfall proti Nemčiji zaradi strožjih okoljskih pogojev, ki so podražili delovanje Vattenfallovih termoelektrarn v Nemčiji. Izguba dobička multinacionalke je pretehtala nad zaščito zdravja nemških državljanov. Kar je ironija usode. Pravila o zaščiti mednarodnih investicij so si namreč po drugi svetovni vojni izmislili prav nemški industrialci, da bi zaščitili svoje naložbe v državah tretjega sveta, ki so se izvijale iz objema kolonializma in stopale na pot samostojnosti, njihova pravila pa so se slabih dvajset let kasneje znašla v dokumentih Svetovne banke...

Politika se srečuje z nečim, kar turški ekonomist Dani Rodrik imenuje »neizogibna trilema«. Med tremi postulati, ki bi jih vsaka politika rada imela hkrati pod streho, lahko v vsakem trenutku izberejo le dva: demokracijo, globalno integracijo ali nacionalno državo. Vse tri hkrati ne morejo obstajati. Če torej izberemo globalno integracijo in se nočemo odpovedati demokraciji, lahko pozabimo na nacionalno državo. Predvsem pa na njeno vlogo zaščite državljana pred vsemogočnim trgom, v katerem ni dobrote in ni prizanesljivosti.

TTIP se obeta, da bo ostal le kratica v zgodovinskih knjigah. Reakcijam nevladnih organizacij so se namreč pridružili še prastrah članic EU pred vdorom »ameriškega industrijskega in kmetijskega imperializma« na tej strani Atlantika, na drugi strani Atlantika pa obet zmage Donalda Trumpa in vzporedno spreminjanje stališč protikandidatke Clintonove. Zanimiv je ta v tajnosti nastajajoč dokument, v katerem Francozi najdejo smrtno obsodbo za svoje kmetijstvo, naravovarstveniki orgijo gensko spremenjenih organizmov, Američani pa grožnjo za delovna mesta.

Kot kaže sedaj, bo TTIP končal kvečjemu kot scenarij v holivudski tovarni sanj. Nekaj, kar nastaja v takšni tajnosti, ne more postati zavezujoč sporazum, ima pa vse potrebne nastavke za film katastrofe.