Če hočemo zastaviti resnično utopijo, pravi Emile Cioran v knjigi Zgodovina in utopija, »prepričljivo zarisati sliko idealne družbe, je potrebna določena mera naivnosti in neumnosti, ki ne sme biti preočitna, sicer bralec pobesni«. Naj je Cioran imel v mislih ali ne Hitlodeja, junaka UtopijeThomasa Mora, klasične, kontroverzne, paradoksne in inspirativne pripovedi o »najboljši državni ureditvi in novem otoku Utopiji«, toda ime tega junaka izvira iz grške besede hytlos, ki pomeni prazno govorjenje, tako da ga je Stephen Duncombe, pisec študije o Morovi Utopiji, imenoval kar »tisti, ki pripoveduje nesmisle«.
Morova Utopija je izšla leta 1515, po petsto letih pa tudi v slovenskem prevodu Bogdana Gradišnika pri založbi Studia humanitatis. Tu pa se je utopija kar močno prijela: pred kratkim je pri tej založbi izšla knjiga Utopije – še vedno, zbornik o utopijah v 21. stoletju, pri katerem je sodelovalo kar 36 domačih avtorjev. V sredo jih je večina sodelovala na pogovoru o utopijah, ki ga je založba Studia humanitatis ob svoji 30-letnici priredila v Cankarjevem domu.
Vselej prisotna dvoumnost
Vsak utopist, piše urednica zbornika Neda Pagon, je opolnomočen z mandatom slabih družbenih razmer, z odporom do živete realnosti, vsako izrekanje rešitev, ki opuščajo uveljavljeni red in veljavne vrednote, pa posega na območje utopije. In seveda je že urednica zbornika pokazala tudi na to, kar je bolj ali manj eksplicitno tudi v vseh drugih prispevkih: namreč na temeljno dvoumnost utopije. Že v Morovi Utopiji, pravi Neda Pagon, so implicitni tako nastavki za totalitarizem kot tisti za družbeni utilitarizem.
Nič čudnega, če utopije zmeraj spremljajo distopije, negativne utopije. Kolikor utopije svojo »idealno projekcijo« predstavljajo kot konec zgodovine, denimo v obliki univerzalnega komunizma ali tisočletnega rajha, pa se je treba še posebej bati uresničenih utopij. Rok Svetlič to temeljno dvoumnost utopije vidi takole: utopistika je del nas, še več, »je nepogrešljiv vir hrepenenja in intelektualnega zagona«, toda uresničevanje utopij je doslej prineslo le eno: uničevanje.
Ko sanje postanejo mora
Ena takšnih utopij, ki se je sprevrnila v distopijo, je po Rudiju Rizmanu tudi neoliberalizem. Leta 1989 je razglašal konec zgodovine in obljubljal materialno blagostanje, neomejeno svobodo izbire, potrošniški raj in optimalno skupno dobro, z izbruhom krize leta 2008 pa so se te neoliberalne sanje spremenile v neoliberalno moro. Ali v današnje stanje uničujočih posledic neoliberalnih reform, kot se kažejo v enormnem povečanju družbene neenakosti, razmahu brezposelnosti, korumpiranju politike z denarjem korporacij, prevladi tržne miselnosti in morale ter v izginjanju demokracije. In čeprav to stanje še poskušajo zabetonirati z zapovedjo »ni alternative«, pa je po Rizmanu prav to stanje distopije »izziv in priložnost za utopijo v smislu alternativnega zamišljanja«, »spremembe politične paradigme«. Toda le, bi pripomnil Primož Krašovec, če takšno alternativno zamišljanje ni sistemsko: »Če utopije gradijo nove sisteme, so nujno reakcionarne.«
»Branje različnih utopičnih tekstov o idealni družbi me je pogosto navdalo z mislijo: v takem svetu mi ne bi preostalo nič drugega kot samomor,« pa piše Miklavž Komelj, ki v svojem prispevku spomni tudi na Cioranovo povezavo Apokalipse in utopije oziroma prežemanje utopije in katastrofičnosti. Cioran je namreč prav v Apokalipsi prepoznal »skrivnost in formulo utopičnih sistemov«. Ta romunsko-francoski filozof seveda omeni tudi komunizem – »Vse se dogaja, kot bi duhove od renesanse naprej na površju pritegoval liberalizem, v globinah pa komunizem« –, toda skoraj preroški se zdi tale njegov aforizem: »Kako je mogoče prezreti, da je antikomunizem pravzaprav besna, zgrožena vera v prihodnost komunizma?«
