40 let po potresu v Breginjskem kotu: Skozi kamniti zid sem videla luno

Največje žrtve so bili otroci

»V rokah sem stiskala otroka. Pod podbojem vrat sem si predstavljala, da bo to najin konec. Skozi kamniti zid sem videla luno. Stene so se odprle in nazaj zaprle,« potres podoživlja Škvorjeva. Pavla Tonklija je streslo v dijaškem domu v Tolminu. Imel je 16 let. Že ponoči ga je pobral stric, ki se je vračal iz Nove Gorice. Bolj ko sta se bližala domačemu Breginju, bolj jima je postajalo jasno, da se peljeta v samo žarišče nesreče. »V vasi je bilo kaotično stanje,« se spominja Tonkli. Tisto pomlad in poletje so preživeli v šotorih in počitniških prikolicah.

Največje žrtve so bili otroci. »Nehote so ostali zapuščeni. Njihovi starši so se ukvarjali z golim preživetjem in s streho nad glavo,« se spominja učiteljica, ki je že deset dni po potresu na povabilo hrvaškega Večernjega lista v Lovran pri Opatiji odpeljala 48 otrok iz Breginja in Smasti. »Ostali smo mesec in pol in otroci so tam končali šolsko leto. Tam so nas lepo sprejeli, a bili smo pravzaprav begunci. Strah ob potresu se je zajedel v ta mlada bitja. Skupaj z učiteljicama Ivo in Majdo smo bile tem otrokom takrat mame,« pripoveduje. Ko je bil septembra čas za odhod v šolo v Kobarid, jih je Škovorjeva dobesedno lovila po vasi in bezala iz šotorov. Strah pred ločitvijo od staršev je bil velik.

Nova vas zrasla v treh mesecih

Po majskem potresu prava obnova kar ni in ni stekla. Ljudje so hoteli ohraniti domove, nejevolja je bila velika in Breginjci, ki jim je bila beseda kredit tuja in bogokletna, so kolebali. Vse do naslednjega potresnega sunka 15. septembra, ko je postalo jasno, da Breginju ni rešitve. Od 164 stanovanjskih objektov jih je ostalo zgolj 16. »21. septembra je padla odločitev, da se Breginj ruši, naslednji dan ob osmi uri zjutraj so prišli stroji. V treh mesecih je bil Breginj porušen in na novo zgrajen. Inženirji so kar na terenu izdelovali projekte, za njimi je že čakala gradbena operativa. Danes v treh mesecih nismo sposobni narediti niti enega projekta, naša družina pa je bila tedaj že 6. decembra v novi hiši. Sicer brez vode, a na toplem,« pravi Mazora starejši.

S polemikami, da je duša starega Breginja izginila in da je bila hitra gradnja montažnih hiš (samo leta 1976 so jih postavili okoli 500) napaka, se ne strinja. »Po bitki je lahko biti general. Bližala se je zima. Nenehno je padal dež, hiše so bile porušene, to je bila edina rešitev,« pravi. Pritrjuje mu Anton Ladava, tedanji predsednik izvršnega sveta občine Tolmin, in ob tem pove zgodbo iz sosednje Italije: »Mi smo želeli v vaseh ohraniti življenje in smo zato šotorišča, barake in prikolice postavili po samih vaseh. Kredit smo dajali samo ljudem, ki so gradili doma ali kvečjemu v sosednji vasi. V Italiji so ljudi iz vasi izselili v nižjo Furlanijo. Številni se niso več vrnili, vasi so ostale prazne.«

V Breginju danes kljub vsemu živi okoli 200 prebivalcev. Je potres v njem pustil črno sled? »Šok ob delu mine. In ko vidite, kako so ljudje delavni, kako prihaja pomoč, kakšna je solidarnost, kako nam je šlo republiško vodstvo na roke s sredstvi, kadri, posveti, zakonodajo – potem te to hrabri,« odgovarja Ladava.

»Imeli smo eno lepših vasi, sedaj imamo najgršo«

»Izkušnja potresa pusti vseživljenjsko sled. Še danes ob vsaki vibraciji skočimo pokonci,« pove Tonkli. Čeravno je Breginj v Sloveniji postal prepoznaven šele s potresom, meni, da ta s sabo ni prinesel niti ene dobre stvari. »Odnesel nam je vse razvojne možnosti. Imeli smo eno lepših, danes imamo z montažnimi hišami eno grših vasi v Sloveniji. Če bi se vas ohranila, bi se tukaj danes lahko verjetno vsi preživljali s turizmom. Tako pa od takrat Breginj hira in hiranje se še ni ustavilo,« je pojasnil Tonkli.

Arhitekt Peter Fister je tedaj po potresu s študenti dokumentiral stavbe in zbiral gradivo za obnovo Breginja. Prepričan je, da je današnji Breginj velika napaka, in pripoveduje zgodbo, za katero pravi, da je bila dolgo prisilno zamolčana. »Ko smo maja s študenti natančno dokumentirali stavbe v Breginju, za katerega se je izkazalo, da vendarle ni tako poškodovan, je nad nami zakrožil helikopter. Nato je prišel ukaz, naj odidemo, ker se bo Breginj podrl. To je bilo odločeno že maja,« Fister zanika navedbe, da naj bi takšno odločitev sprejeli šele po septembrskem potresu. »Upirali smo se, opozarjali, a morali smo oditi. Šele pozneje smo spoznali razlog. Podjetji Marles in Jelovica, ki sta izdelovali montažne hiše, sta potrebovali delo,« spregovori.

Mladi se ozirajo naprej

Srečko Gašperut je premlad, da bi o potresu vedel pripovedovati iz prve roke, mogoče tudi zato nanj gleda manj obremenjeno: »Že res, da starega Breginja ni več. Se pa sprašujem, kako bi bil Breginj obnovljen drugače, ali bi ga res ohranili v tisti njegovi pristnosti, v kaj bi se izrodil. In pa, ali ne bi to pomenilo, da bi ljudje odhajali še bolj množično in bi imeli danes še večje demografske težave.« V Breginj se je po študiju vrnil in dobil tudi službo. »Zelo sem zadovoljen tukaj, verjamem pa, da nekdo, ki ne dobi službe in se mora voziti v Gorico, težko vztraja,« pravi. Ko so pred leti zaprli tamkajšnjo tovarno, se je v kraj naselila apatija. A po zaslugi podjetne družine iz bližnje vasi danes znova daje kruh 25 vaščanom in vasi novo energijo. »V kraju imamo bivšo pošto, bivši zdravstveni dom. Iskreno si želim, da ne bi bivša nekoč postala še šola. To bi bil zadnji udarec Breginju,« je pristavil Gašperut.