Medtem ko se grške oblasti s trojko evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) pogajajo o pogojih za nakazilo novih milijard evrov finančne pomoči, ki jih država potrebuje za poplačilo v prihodnjih nekaj mesecih zapadlih dolgov, so v berlinskem ESMT preverili, kje je sploh končal denar, ki ga je trojka doslej nakazala Grčiji za reševanje njenih finančnih težav. Izkazalo se je, da je v žepih navadnih Grkov oziroma v državnem proračunu za različne politike končalo vsega 9,7 milijarde evrov od 227 milijard, ki jih je trojka sprostila med letoma 2010 in 2015. Velika večina denarja je tako ali drugače končala v bankah. Grčija je veliko večino sredstev iz prvega in drugega paketa pomoči namenila poplačilu dolgov, vključno z obrestmi, s slabimi 40 milijardami evrov je dokapitalizirala domače banke, slabih 30 milijard evrov pa je šlo zasebnim investitorjem, ki so leta 2012 sodelovali v striženju dolga.
Najbolj izpostavljene francoske in nemške banke
Glede na to, da še do danes ni strinjanja, kje je dejansko končal denar iz različnih reševalnih paketov za Grčijo, je pričakovati, da bo tudi ta ocena pritegnila tako kritike kot podpornike. Ocene o tem, kolikšen delež pomoči se je stekel v banke, se namreč, kot opozarjata tudi sama avtorja, gibljejo vse od 33 pa do skoraj 100 odstotkov. Kot vemo, so bile do Grčije leta 2010, ko se je odločalo o načinu pomoči Grčije – ali odpisati del dolga ali ne –, najbolj izpostavljene francoske in nemške banke. Zaradi bojazni, da bi odpis dolga destabiliziral tuje banke in posledično povzročil podobno kataklizmo v finančnem sistemu kot bankrot Lehman Brothers, odpis dolga takrat ni prišel v poštev. Ob tem je treba dodati še, da bi po več izračunih odpis dolga v tistem letu praktično izbrisal ves grški domači bančni sistem, ki je imel v lasti na desetine milijard državnih obveznic.
Korenito striženje le še vprašanje časa
A, kot pravita avtorja študije: »Domnevamo lahko, da bi se javna razprava (o reševanju Grčije, op. p.) odvijala v drugačni smeri, če bi nemške in francoske banke že na začetku krize nosile izgube. V tem primeru bi precej težje vso odgovornost za krizo pripisovali Grčiji. (…) Vprašanje je, zakaj so bili investitorji pripravljeni financirati absurdno visok primarni primanjkljaj grškega proračuna toliko let in pomagali javni dolg zvišati na 330 milijard evrov oziroma 146 odstotkov BDP do leta 2010.«
Soavtor analize, sicer direktor ESMT in član znanstvenega sveta pri nemškem finančnem ministrstvu Jörg Rocholl je prepričan, da se pri reševanju grško-evrske krize ni spoštovalo osnovnih tržnih pravil. Če bi jih spoštovali, bi pred kakršno koli odobritvijo finančne pomoči Grčiji najprej »kaznovali« takratne imetnike dolga, torej večinoma banke. Tako pa lekcije iz upravljanja tveganj niso dobile in tržna disciplina se bo še poslabšala, je prepričan. In, kar je po njegovem najslabše, Grški javni dolg ostaja nevzdržen, kar pomeni, da bo ob morebitnem prestrukturiranju znova nastradal davkoplačevalec. Večina grškega javnega dolga, ki naj bi letos po napovedih evropske komisije presegel 180 odstotkov BDP, je namreč danes v rokah javnih posojilodajalcev: Mednarodnega denarnega sklada, evropskega mehanizma stabilnosti in evropskega mehanizma finančne stabilnosti. Niso redki tisti, ki menijo, da je korenito striženje javnega dolga Grčije le še vprašanje časa. Tudi če bi grška vlada privolila v vse zahteve kreditodajalcev po dodatnih strukturnih reformah, varčevanju in privatizacijah, to, kot menijo mnogi poznavalci, ne bo odpravilo dejstva, da ima Grčija nevzdržen dolg.
Finančna pomoč Grčiji končala v bankah (v mrd. €)
Evropska šola za menedžment in tehnologijo, Berlin
PODATKI
215,5
86,9
73,0
1. program
52,3
37,3
142,9
2. program
29,7
9,7
poplačilo
obresti
poplačilo
dolgov
razdeljena
pomoč, 1. in
2. program
dokapitalizacije
bank
plačila
investitorjem
proračun
