V Galeriji P74 si bo od 19. maja do 9. junija mogoče ogledati razstavo aktualnih slovenskih fanzinov. V ta namen so ustvarjalce in umetniške kolektive prek javnega razpisa povabili, da jim posredujejo en izvod svojega fanzina, ki je nastal v zadnjih petih letih. Ker je težko oceniti, kolikšna je sodobna produkcija fanzinov pri nas, bi jih lahko prejeli samo deset, je ob tem razmišljal direktor galerije Tadej Pogačar. Zato so bili prijetno presenečeni, ker jih je na razpis prispelo več kot osemdeset. To nemara pomeni, da so te ilustrirane, vsaj nekoč vselej ročno izdelane publikacije, ki so podtalno, a glasno izražale in dokumentirale denimo duha subkultur iz osemdesetih, še vedno žive.
Načelo naredi sam
Fanzin je po tradiciji amaterska publikacija, ki jo oblikujejo ljubitelji neke dejavnosti ali predstavniki subkulture, denimo pankerji, metalci, skejterji, lezbijke in geji, obritoglavci. Na specifičen način popisujejo dogajanje v družbi in s tem problematizirajo dano družbeno situacijo in pozivajo k spremembam, pove poznavalka fanzinov Petra Kolmančič. »Fanzini so navsezadnje artefakti osebne ekspresivnosti, tako rekoč individualni mediji, katerih primarna funkcija je komunikacija in povezovanje ljudi. Ni jih mogoče zaslediti v običajnih kioskih ali knjigarnah, temveč na koncertih in denimo v skvotih ter klubih. Distribuirani so po kanalih, do katerih imajo običajno dostop le insiderji, torej pripadniki scene, ki te tiskovine ustvarja,« sogovornica pojasnjuje še, da se te publikacije od nekdaj izogibajo vsem vrstam cenzure.
Načelo »do it yourself« oziroma naredi sam izhaja iz potrebe, da sam ustvariš svojo zgodbo in prenehaš konzumirati tisto, ki so jo drugi proizvedli zate. »Na tak način so se denimo pankerji odzvali na prve negativne zapise o pankovskem gibanju v množičnih medijih,« opozori ta nekdanja fanzinovska aktivistka, da fanzini zapišejo tisto, kar množični mediji navadno spregledajo ali napačno predstavijo. Odpor do potrošniške družbe pa se v »underground« fanzinovskem svetu kaže tudi s tem, da kapitalistično menjavo blaga za denar nadomesti arhaična blagovna menjava, razlaga sogovornica, ki je prepričana, da je v skupnosti fanzinovcev še mogoče najti strpnost in solidarnost. Fanzine je tako mogoče menjati za vstopnice za koncerte, za druge fanzine, knjige, nosilce zvoka, našitke, majice ali nalepke.
Grožnja samoupravljanju
Slovensko fanzinarstvo sicer sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Publikacije z močnim subverzivnim, celo že anarhističnim nabojem so izdajali na srednjih šolah in fakultetah; na ljubljanski filozofski fakulteti je denimo izhajal Frifak (neuradno Free-fuck). Sicer pa je produkcija slovenskega fanzina zares zrasla v osemdesetih, ko je bila vsebina tovrstnih publikacij pretežno glasbena, čeprav so v tujini že poznali tudi politične, športne, religiozne, vegetarijanske in umetniške fanzine.
»Prvi ljubljanski fanzin so pripravljali aktivisti pank scene iz Škuca. Predstavniki oblasti so ga označili kot žalitev in grožnjo socialističnemu samoupravljanju, zato je bil Punk Problemi sprva prepovedan. Na podoben primer so v tem času naleteli člani mladinske organizacije iz Trat, saj je druga številka fanzina Bla bla bla zaradi pritiska oblasti izšla z dvoletno zamudo. Primera kažeta na ideološko moč, ki jo je imel fanzin nekoč,« dodaja kot zanimivost Kolmančičeva in našteje še nekaj odmevnejših fanzinov, denimo Platfuzz, V.I.T.R.I.O.L., Vrnitev odpisanih, D'iks, 13. brat…
Še vedno papirnati
Fanzini so po letih nekoliko manjše produkcije v zadnjem času spet postali priljubljen medij izražanja, zato je pregledna razstava dober način njihovega dokumentiranja, trdi ilustrator Zoran Pungerčar, ki sodeluje pri kuriranju razstave v galeriji P74. »Količino produkcije je najbrž najbolje oceniti skozi prisotnost fanzinov, ki se pojavljajo po sejmih, specializiranih za umetniške vsebine oziroma knjige umetnika. Pri nas je umetniških fanzinov vsako leto več, ampak nismo primerljivi z večjimi sejmi v Ameriki, kjer so se jih začeli otepati, saj jih je preveč, hkrati pa je zaradi preobsežne količine težko narediti primerno selekcijo,« razlaga.
V preteklosti je bil fanzin način umeščanja osebnih oziroma političnih pogledov v širšo družbo in je bil zaradi tega priljubljen kot komunikacijski medij radikalnejših vsebin, ki so bile cenzurirane v večjih medijih. A danes je predvsem medij, skozi katerega mladi umetniki lahko pokažejo svoje delo, pravi ilustrator. »Izdelati fanzin je veliko lažje kot dobiti prvo razstavo, hkrati pa je v mnogih primerih tudi neki spremljevalen medij razstav ali pač raziskovalno orodje, s katerim se lahko določene teme širše in bolj podrobno razdelajo,« meni.
Vpliv interneta na obstoj fanzinov ga ne skrbi, saj so povečini še vedno papirnati. »Fanzin še vedno velja za fizični objekt in ima še vedno zbiralno vrednost, kar je njegova prednost pred internetnimi vsebinami. V zadnjih letih se je sicer pojavil hibridni tip fanzinov, kjer fanzin kot papirnati produkt raziskuje internetno umetnost ter internetno identiteto, tako da kvečjemu velja, da fanzini celo uspešno sobivajo z internetom,« še sklene ilustrator.
