Minuli konec tedna je na gimnastičnem tekmovanju v Osijeku legendarna alpska smučarka Janica Kostelić prvič nastopila v svoji novi vlogi kot namestnica hrvaškega športnega ministra. Njeno imenovanje je bilo bliskovito: v ponedeljek so o tem prvo novico objavili hrvaški mediji, v četrtek jo je vlada že potrdila. Kostelićeva sicer ni bila prvi izbor za namestnika športnega ministra. Na to mesto naj bi sedel nekdanji košarkar Dino Rađa, ki pa ponujene funkcije ni sprejel. Smučarka jo je sprejela z besedami, da bi državi rada vrnila, kar je Hrvaška naredila zanjo.
V svojem prvem, minuto in 36 sekund dolgem političnem govoru, je priznala, da je zdaj na gostujočem terenu in da se šele uči pravil igre. Prav tako ni odgovorila niti na eno novinarsko vprašanje, namesto tega je diplomatsko dejala, naj ji dajo nekaj časa, da razišče vse zadeve in probleme.
Imenovanje najboljše hrvaške športnice vseh časov za namestnico ministra za šport je v hrvaški javnosti povzročilo tudi nekaj razburjenja. Predvsem zato, ker športnica nima izobrazbe, ki je sicer zahtevana za ta položaj. Janica Kostelić je le mala maturantka, brez izkušenj v politiki ali z uradništvom. Toda nekako je na Hrvaškem že kar tradicija, da so namestniki ministra za šport nekdanji športniki. Med letoma 2012 in 2014 je bil to nekdanji košarkar Petar Skansi. Tudi njemu so očitali, da nima končane fakultete.
Za legendarnega Peleja so ustanovili ministrstvo
Sicer športniki v politiki niso redkost. Če ostanemo v regiji, je bil denimo legendarni jugoslovanski košarkar Dragan Kićanović minister za šport v prvi vladi Slobodana Miloševića, zdaj pa je srbski konzul v Trstu. V svetu je tako, da so naveze med politiko in športniki iz različnih vzgibov. Tako kot se zdi na Hrvaškem, si politiki z angažiranjem slavnih športnikov pridobivajo simpatije. Recimo brazilski predsednik Fernando Henrique Cardoso je za najbolj slavnega nogometaša vseh časov Peleja leta 1995 ustanovil ministrstvo za šport in si s tem pridobil simpatije Brazilcev. Tri leta pozneje ga je isti predsednik tudi ukinil in Pele je odstopil.
Pri nas so pred leti za generalnega tajnika Slovenske ljudske stranke imenovali srebrnega olimpijca Andraža Vehovarja. Po prenehanju funkcije leto in pol kasneje je nekdanji športnik dejal, da se je v politiki naučil toliko kot nikoli prej v življenju. Najpogosteje športnike kot magnet za volilce uvrstijo na volilne sezname strank, tako da nato postanejo poslanci. Pet let je bil poslanec konservativne stranke v britanskem parlamentu nekdanji atlet Sebastian Coe, zdaj predsednik Mednarodne atletske zveze, v prihodnje pa naj bi kandidiral za londonskega župana. Poslanec je bil tudi filipinski boksar Manny Pacquiao, za stranko Vladimirja Putina pa dela tudi nekdanji teniški igralec Marat Safin, ki je od leta 2011 poslanec ruske dume. Tudi pri nas se je v politiki kot poslanec preizkušal nekdanji košarkar Peter Vilfan.
V opoziciji jih je veliko
Pogosto pa so športniki tudi prvaki opozicije. Šahist Gari Kasparov je na čelu ruskih prodemokratičnih sil in že od devetdesetih let zagrizen kritik Vladimirja Putina. Boksarski prvak Vitalij Kličko je bil vodja stranke Udar v času ukrajinske majdanske revolucije in je bil izvoljen tudi za župana Kijeva. Najbolj legendarni igralec kriketa vseh časov Imran Khan je že dvajset let na čelu svoje politične stranke, ki si prizadeva za več demokracije v Pakistanu. Trenutno je poslanec, je pa tudi vodja gibanja proti ubijanju z brezpilotnimi letali.
Janici je vso srečo v novi službi zaželel njen brat Ivica Kostelić. Ta je za hrvaški Narodni radio ob tem še dodal, da je njegova sestra resna oseba, ki bo delala dobro.
