Močan demokratičen pridih je dal predsednik odbora za obrambo Žan Mahnič nujni seji dne 13. aprila 2016, ko je upošteval moje pismo v Dnevniku in na odbor v zvezi s sestrelitvijo Tonija Mrlaka povabil dodatne razpravljalce, ki sem jih sam predlagal: pilota Kalana in Šustarja, Tonijevega strica Rijavca in načelnika MSNZ za Ljubljansko pokrajino in poveljujoča častnika za policijo ter TO Starca in Butaro. Za ta preskok je bil potreben velik pogum, ki se bo g. Mahniču v prihodnosti tudi obrestoval.
Škoda, da na nujno sejo ni povabil tudi prvega zunanjega sodelavca novonastalega slovenskega varnostnega sistema iz vrst slovenskih častnikov JLA Toneta Peinkiherja. Verjetno se to ni smelo zgoditi in tu g. Mahniča razumem. Z njegovim izvajanjem na seji bi bilo marsikaj bolje razumljeno.
Toneta sem spoznal v začetku leta 1991, ko sem dežural na sedežu VI. uprave, ko je pod kodnim imenom Košarkar sporočal strogo zaupne vojaške podatke na sedež Lovšinove varnostne službe. Da, veliko je bilo tega volunterskega dežuranja za konec tedna, da so se redno maloštevilni že zaposleni operativci vsaj malo naspali. Osebno pa sem Toneta spoznal neko nedeljo dosti kasneje, ko me je zamenjal na dežurstvu. Spoznal sem ga po glasu. Veliko so tvegali fantje, ko so ob tako močni armadi znotraj nje delali za nas in celo dežurali na sedežu slovenske varnostne službe.
Kdaj natančno se je Tone zaposlil pri Lovšinu in postal prvi človek obveščevalnega oddelka, ne vem, vem pa, da če je kdo, je on razpolagal na prvi dan vojne z najbolj svežimi in pomembnimi podatki. Na odločilno noč je bil tudi dežurni VI. uprave. Odgovore na vsa vprašanja, zakaj so vrhniški tanki prišli skorajda neovirano na Brnik, ve on.
In tu se zdaj postavlja vprašanje, zakaj sklicujemo nujne seje odbora za obrambo in na sejo ne vabimo predstavnikov varnostne službe, ki bi morali in mogli odgovoriti na pereča vprašanja, recimo o sestrelitvi Tonija Mrlaka.
Kje je recimo poročilo protiobveščevalnega oddelka Lovšinove službe o sestrelitvi našega tajnega sodelavca? Kje je poročilo protiobveščevalnega oddelka o trzinski bitki, kjer je bil ranjen naš tajni sodelavec Martin? Kje je poročilo protiobveščevalnega oddelka, ko je bilo nesporno ugotovljeno, kdo je zakuhal trzinsko bitko ter kako in na kakšen način je bil ta človek zaposlen v TO?
In tu predlagam gospodu Mahniču: če hočemo priti resnici do dna, bo treba pobrskati po arhivih varnostne službe, kako so potekala sodelovanja s pripadniki JLA in kdo je skrbel za protiobveščevalno zaščito njih in njihovih družin.
Pripadniki varnostne službe, ki smo zaorali ledino slovenskega varnostnega sistema, smo se naveličali raznih zgodb in zgodbic zadnje partijske nomenklature, kamor spadajo zadnji partijski sekretarji in načelniki za ljudsko obrambo, za katere vemo, po kakšnem ključu in kdo jih je v prejšnjem režimu na te položaje postavil. Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 jih je zajela panika, saj so vedeli, da je njihovega lagodnega brezdelnega življenja konec. Najprej so uničili, sežgali vse dokumente (Vrhnika), da so zbrisali svoje aktivnosti prejšnjega partijskega življenja, in se nato lotili skrbno načrtovanega, večplastnega, tudi dvojnega življenja.
V vabilu za nujno sejo dne 13. aprila 2016 na temo sestrelitve Tonija Mrlaka je g. Mahnič napisal, da gre za omalovaževanje osamosvojitvene vojne. Tu lahko odgovorim samo, da je bilo največje omalovaževanje osamosvojitvene vojne in obenem teritorialne obrambe, ko so se začeli v TO zaposlovati oficirji JLA brez državljanstev in zasedali višje položaje kot prej v JLA. In to taki, ki so še do včeraj kukali izpod tankovskih kupol, nam podirali barikade, mendrali službena vozila milice, potem pa so se sprehajali v slovenskih uniformah, tudi uniformi Morisa, po Vrhniki.
Vseskozi se prikriva prava resnica osamosvojitvene vojne, za napake so bili kaznovani napačni ljudje, in to midva s Tonetom dobro veva, to ve tudi Andrej Lovšin.
Prve dni januarja 1994 je Andrej Lovšin zaradi aktivnosti Paravoma odstopil s položaja direktorja uradnega Voma. Pričela se je vojna znotraj Voma. Zgodila se je Depala vas.
Vid Drašček, Vrhnika
