Toda koncert je takšna medla pričakovanja povsem razblinil in dokazal, da je tudi s standardnimi sporedom mogoče pripraviti izstopajoč koncert. Presenečenje večera se mi je zdel prav dirigentski nastop Daniela Hardinga, ki je Brahmsovi deli odkrival na novo, kar je že samo po sebi vrlina, še bolje pa je, da je bil njegov Brahms plastičen, živ in globoko ponotranjen.
To je nakazovala že orkestrska ekspozicija Brahmsovega Violinskega koncerta – ne spomnim se, da bi me kdaj ta uvod, oblikovan v izmenjevanju liričnega petja in ritmičnih izbruhov, prikoval na sedež, tako da sem povsem pozabil, da kmalu vstopi še solistka. Solistka Veronica Eberle se je nato popolnoma zlila s Hardingovo interpretacijo. Morda smo kdaj že slišali kakšnega violinista, ki je v prvi plan izraziteje postavljal virtuozne pasti koncerta, ki jih je Eberlova izmojstrila z neizstopajočo samoumevnostjo in se raje osredotočala na liričnost ter kongenialno sobivanje z orkestrom, toda takšne soigre orkestra in solista ne pomnim. Simbioza je šla onkraj solističnega egorazvrata in se je povsem predajala ponotranjenim kotom glasbe, ki sta jih Harding in Eberle odkrivala praktično na vsaki strani. V takšnem liričnem duhu je minil tudi finale, ki ga po navadi preveva madžarski plesni temperament, tokrat pa so izvajalci poiskali svojo pot med tisočero barvnimi odtenki, predstavljanju izobilja glasbenostavčnih detajlov in energičnimi pospeški. Glasba morda ni divje poplesovala, je pa zato ves čas dejavno notranje utripala.
Toda Harding je tudi v nadaljevanju z Brahmsovo Drugo simfonijo dokazal, da simbioza v koncertu ni bila zgolj naključna. Nobenega dvoma ne more biti, da je partituro preštudiral do zadnjega detajla in najmanjšega glasbenega vzgiba. Simfonija je bila tako izredno detajlno modelirana, od začetne predstavitve teme (fraziranje in dinamično niansiranje) do minucioznega oblikovanja glavne teme tretjega stavka in postopnega pospeševanja in naraščanja v finalu. Slišal sem notranje glasove, kontrapunktično igro, številne orkestracijske detajle v skladbi, za katero sem mislil, da jo poznam že do obisti. A takšno glodanje partiture nikakor ni bilo nemuzikantsko, temveč ves čas prežeto z izrazito lirično noto, ki se je na pomembnih vrhuncih odpirala tudi bolj odločnim, celo mogočnim tonom. Daniel Harding je pokazal, da je mogoče interpretirati tudi standardni repertoar in da je hkrati mogoče postopoma rasti s svojim izbranim orkestrom: o Simfoničnem orkestru Švedskega radia mogoče do sedaj nismo slišali kaj posebnega, toda pod Hardingovo šefovsko taktirko izrazito raste. Švedski glasbeniki so pod Hardingovim vodstvom popolnoma presegli vse izvedbe Brahmsovih Drugih simfonij, ki smo jih na zlatem abonmaju z bolj zvenečimi imeni slišali že velikokrat.
