Tradicionalni slovenski prvomajski eksodus na morje je izvrstna priložnost, da prebivalci celine spoznajo tudi zeleno stran primorja. Kajti maja so Dalmacija, Istra in otoki najbolj zeleni, tako da so za dopustnike nekateri pejsaži, ki jih sicer poznajo le v suhih poletnih mesecih, skorajda neprepoznavni.
Med rastlinami, ki zacvetijo v maju, je tudi brnistra ali žuka. Samonikla sredozemska rastlina zraste v visok grm, ki maja zacveti z rumenimi cvetovi, kasneje pa iz njih nastanejo stroki. Polja brnistre so fascinantna, poleg tega pa ima cvetje močan sladkast vonj. Zato ni čudno, da vzdolž jadranske obale velja ljudsko prepričanje, da je brnistra svojevrsten afrodiziak, saj naj bi ženske in dekleta v času cvetenja brnistre postale še posebno zapeljive. Resnici na ljubo to verjetno nima veliko zveze z brnistro, temveč bolj s tem, da je pač v cvetenju te rastline pomlad v polnem zamahu, kar seveda pozitivno vpliva tudi na romanco.
Dobra tudi za pometanje
Brnistra z latinskim imenom Spartium junceum je uporabna rastlina. Njene veje so v starih časih uporabljali za izdelavo vrvi, uporabljali so jo za privezovanje trte, iz nje so izdelovali vreče, šotorska krila in na Murterju celo obuvala, vse none od Trsta do Ulcinja pa so z brnistro pometale dvorišča. Od tu verjetno izhaja tudi angleško ime za rastlino – španska metla. To, da ima brnistra zelo močne veje, je znano vsaki dami, ki si je želela natrgati šopek rumenega cvetja. Brez noža to skoraj ni mogoče. Sredozemci so predelavo vlaken brnistre do potankosti izpopolnili, saj veje najprej namakajo v morju, nato v deževnici, na koncu pa jih postrgajo in spletejo v vrv.
Brnistra raste na kamnitih tleh, za rast ne potrebuje veliko vode, slovi pa tudi po tem, da naredi globoke in izjemno močne korenine. Zato je samonikle rastline skoraj nemogoče izkopati. Tudi to je verjetno razlog, da so jo v nekaterih predelih sveta, kjer ni avtohtona, recimo na Havajih, razglasili za invazivno rastlino. Tja so jo prinesli kot vrtno rastlino, ki je pač pobegnila v naravo. Pri nas je največ samoniklih žuk v strunjanskem naravnem parku, ki je v maju zaradi tega še posebno lep. Staro ime za to rastlino, ki so ga uporabljali v slovenskih Istri, je žaneštra.
Neprimerna za celinske vrtove
Ne glede na to, kako lepa je žuka v naravi, je z njo tako, da je za vrtno rastlino ne priporočajo. Čeprav brnistra zemljo obogati z dušikom in bi je bil vesel vsak vrtnar, so njene močne in globoke korenine eden od razlogov, da je ne sadijo niti na sredozemskih vrtovih. Drug razlog, zakaj ni razširjena vrtna rastlina, pa je, da razen v sredozemskem podnebju skoraj ne more uspevati. V teoriji so sicer brnistre med proti zmrzali najbolj odpornimi sredozemskimi rastlinami, ki naj bi preživele tudi zime do minus deset stopinj, a to je res le v teoriji. Čeprav jo imajo tudi v ljubljanskem Botaničnem vrtu, brez zaščite pred zmrzaljo ali celo selitve v notranjost brnistra žal ne preživi celinske zime. In prav zaradi globokih in močnih korenin tudi ni primerna za gojenje v lončkih.
Zato se mnogokrat zgodi, da v vrtnarijah pod imenom brnistra najpogosteje prodajajo druge podobne rastline iz roda metuljnic, recimo Spartocytisus supranubius, ki izvira s Kanarskih otokov, ali rastline iz družine Cytisus. Te so malce bolje prilagojene rasti v celinskem podnebju, gojijo pa se lahko tudi v lončku. Nekatere med njimi so priljubljeno rezano cvetje, ki je vedno na voljo v cvetličarnah, saj v nasprotju z divjo žuko, ki je vedno rumena, cvetijo v različnih barvah od bele do roza. Za uživanje v pogledu na pravo divjo žuko pa bo tja nekje do sredine junija, ko preneha cveteti, treba skočiti na obalo Sredozemlja.
