Predstavljajo vpogled v drobovje tajnih pogajanj, ki naj bi naposled vzpostavila največje prostotrgovinsko območje na svetu in kot nekakšen »gospodarski Nato« zavarovala gospodarski primat Zahoda. Toda v primerjavi z razkritji o »davčnih optimizacijah«, kjer smo dobili vpogled v že izvršena dejstva, TTIP-leaks razkrivajo kamne spotike šele nastajajočega končnega sporazuma. Za evropsko komisijo je to vihar v kozarcu vode. Za nasprotnike sporazuma, katerih število je v zadnjih treh letih od začetka pogajanj krepko poraslo in zdaj po javnomnenjskih raziskavah že presega njegove podpornike, pa gre za pravi vihar, ki bi moral ustaviti pogajanja nepriljubljenega sporazuma. Naj se sliši še tako nemogoče – oboji imajo prav.
Temelj vsakih pogajanj je, da potekajo v tajnosti. Rezultat pogajalskega procesa je kompromis, do katerega vsaj po teoriji pride zaradi želje obeh strani, da z doseženim izboljšata svoj položaj oziroma dosežeta napredek. Posebnost pogajanj o TTIP je, da potekajo med prijateljskimi partnerji s podobnimi političnimi in gospodarskimi sistemi, kjer veljajo demokracija, vladavina prava in tržna ekonomija. Sklenitev pogajanj bi torej morala biti precej preprostejša ali pa vsaj lažja kot denimo oblikovanje prostotrgovinskih sporazumov z Vietnamom ali Južno Korejo. Pa niso. V strogi tajnosti, na katero stavijo predvsem ZDA, se pogajanja vlečejo že večino drugega Obamovega mandata, precej neverjetno pa je, da se bi uresničila želja na obeh straneh Atlantika, da bi jih sklenili še pred novembrskimi predsedniškimi volitvami v ZDA.
Zaradi gospodarske krize močno senzibilizirana evropska javnost je postala še bolj tankočutna za vplive korporacij in kapitala na svoje vsakdanje življenje. Pogajalski dokumenti razkrivajo, da želijo ZDA svojim korporacijam seveda omogočiti kar najboljše pogoje nastopa na evropskem trgu – od sodelovanja v zgodnjih fazah zakonodajnih procesov do zaščite investitorjev in njihovih dobičkov v sporih z državami pred arbitražnimi sodišči, ki so zunaj pristojnosti nacionalnih sodnih sistemov. Dokumenti kažejo predvsem logiko pogajanj quid pro quo, kjer se najtežja vprašanja puščajo vse do konca, popuščanje ene strani (Evropske unije) pri določenih poglavjih pa se pogojuje s privolitvijo druge strani (ZDA) pri drugih vprašanjih. Dvome o tem, ali bo končni izkupiček pogajanj zadostil visokim pričakovanjem evropske javnosti po nezmanjšanih kakovostnih standardih in enakopravni obravnavi obeh gospodarstev, nova razkritja niso razblinila. Zgolj poglobila so jih.
Evropska komisija se je zdaj znašla pred odločitvijo, ali naj pogajanja sploh še nadaljuje. Doslej ji evropske javnosti ni uspelo prepričati, da bo končni sporazum, o katerem verjetno nacionalni parlamenti sploh ne bodo mogli odločati, koristil evropskim potrošnikom. TTIP-leaks zagotovo ne prispevajo k ustvarjanju ugodnejše pogajalske klime za hiter konec pogajanj, kaj šele k pomiritvi evropske javnosti. Verodostojno nadaljevanje in končanje pogajanj je zdaj skorajda nemogoče. Bruselj in Washington bi za gospodarsko dogovarjanje morala postaviti nove temelje. Ker v preostanku Obamovega mandata to verjetno ne bo mogoče, se bo kovanje »gospodarskega Nata« zavleklo še vrsto let.
