Učinek njegovih vzporednic je bil bridka ironija kitajske uradne politike, ideologije in zgodovine. Ampak še bolj bridka, naravnost kruta je bila ironija, ki je zadela ameriško politiko. Zaigrana naivnost in neposrednost, s katerima so »pristojni organi« skušali izluščiti smisel iz tistega govoričenja, sta razgalili vso njegovo nesmiselnost. Kitajska prevajalka je bila popolnoma izgubljena. Ni bilo jasno, za kaj gre, kdo je tožilec in kdo obtoženi, ali kaj si misliti o izjavah, kakršna je bila tista, da morajo vsi državljani imeti orožje – dokler se »pristojnim organom« v nekem trenutku ni posvetilo: »Zdaj razumemo, to je proces proti Združenim državam!«

Pred nekaj dnevi je komentar povsem drugega žanra objavila revija Foreign Affairs, eno od glasil ameriškega establišmenta. Tudi ta avtor, menda kitajski poslovnež, ki podpira politiko kitajske komunistične stranke, se ni čisto izognil ironiji. Uvodoma je namreč zapisal, da se ameriška volilna kampanja dogaja v letu opice. Njegova poanta pa je hudo resna: ta kampanja sili Kitajce v ponovni razmislek o demokraciji. Lahko bi tudi posplošili: kar se dogaja, spreminja naše razumevanje demokracije, navsezadnje zato, ker ZDA figurirajo kot njen vzor in utelešenje. Ampak ostanimo pri Kitajcih.

Na Kitajskem imajo dve poglavitni razlagi ameriške demokracije. Tako imenovani konservativci razlagajo, da je demokracija potegavščina, kajti v resnici denar in posebni interesi manipulirajo z javnim mnenjem in usmerjajo sistem v lastno korist. Liberalci pa pravijo, da gre za sistem, v katerem ljudje odločajo o lastni usodi, saj si svoje voditelje lahko izbirajo – v nasprotju z enostrankarsko vladavino doma. Donald Trump postavlja in ene in druge na laž ali jih vsaj spravlja v zadrego.

V nasprotju s konservativnim mnenjem Trump dokazuje, da ljudje navsezadnje le odločajo, in vse kaže, da utegnejo »navadni Američani« matirati finančno močne elite. Kajti ne glede na to, da je Trump bogataš, nastopa kot protestni kandidat, je politični outsider in zagovarja interese ameriškega ljudstva. Zrahljal je primež, v katerem Wall Street in velike korporacije držijo ameriški politični sistem. Kitajske liberalce pa je Trump, ki so mu izrazito nenaklonjeni, potisnil v neroden položaj, saj bi morali, če bi bili konsekventni, podpreti finančne elite in denuncirati demokratično izbiro ljudstva. Dejansko so se med liberalističnimi komentatorji našli taki, ki so ozmerjali Trumpove volilce, da so zavrženi in neizobraženi kot kitajski maoisti. Če se ljudje lahko tako zelo motijo, da podpirajo Trumpa, čemu bi jim potem dajali pravico voliti? In čemu potem zagovarjati uvedbo demokracije zahodnega tipa na Kitajskem?

Po mnenju komentatorja v Foreign Relations tako konservativci kot liberalci »instinktivno razumejo«, da je centralna tema Trumpovega političnega nastopa in vzpona razredni boj. V bolj tradicionalističnem jeziku se Trump prikazuje kot politik, ki ima najmočnejšo podporo pri ameriškem delavskem razredu. V bolj sodobnem jeziku ga opisujejo kot »maščevanje 99 odstotkov«. Tako Američani sporočajo Kitajcem, da razredni boj še vedno obstaja. Vsaj Kitajci razumejo takó sporočilo, ki prihaja z druge strani Pacifika. Iluzije, da je konec hladne vojne razrešil razredna nasprotja, zabrisal ločnice med razredi in konflikte amortiziral z demokratično politiko, kakor koli že je bila vabljiva, je konec. Ljudje so jezni, hudo jezni, in imajo za to dobre razloge.

Kitajci citirajo konservativne ameriške komentatorje, ki krivijo globalizacijo, multikulturalizem in imigracijo za obogatitev elit ter zaton in brezperspektivnost, ki sta doletela tamkajšnji delavski in srednji razred, in pripominjajo, da so podobni sentimenti razširjeni med Sandersovimi volilci na drugem koncu političnega spektra. Politika vrednot in identitete, ki je v preteklih letih začrtovala politične ločnice, obenem pa poenotila in konsolidirala elite vladajočih strank in prek vrednostnih razlik delovala proti temeljnim interesom vseh volilcev, ne »prime« več. Učinek Trumpovega nastopa utegne biti preobrazba republikanske stranke v avantgardo delovnih ljudi, ki bo zagovarjala zagotavljanje socialnega in zdravstvenega varstva, omejitev priseljevanja in trgovine, ohranjanje delovnih mest in zmanjšanje vojaških intervencij na tujem, demokrati pa bodo stranka globalističnih elit, ki podpirajo tržno ekonomijo, svobodno trgovino, priseljevanje in vojaški intervencionizem, ker jim vse to prinaša dobiček.

Ti Kitajci nam pokažejo, v kakšni miselni konfuziji živimo na Evropejskem. Zmrdujmo se nad »razrednim bojem«, a Kitajci z njegovo pomočjo produktivno razmišljajo o demokraciji. Mi pa se zaklinjamo na demokracijo in zgražamo nad ljudstvom, ko glasuje proti liberalističnim vrednotam globalističnih elit.