Mladi smo po krivici označeni za pasivno generacijo, češ da se nam nič ne ljubi. S sodelovanjem v Dnevnikovih Obrazih prihodnosti smo to zanikali,« je na zaključni prireditvi tega projekta, ki je bila 26. aprila, poudarila dijakinja jeseniške gimnazije Teja Majcen. »Za nas je bilo pisanje za Dnevnik idealna priložnost, da povemo svoje mnenje, ki sicer pogosto ostaja preslišano. Mislim, da smo to naredili dobro in si zaslužimo, da bi tudi v prihodnosti imeli več besede.« Želja dijakov, ki so pritrdili Majcnovi, se je uresničila že nekaj trenutkov po tem, ko jo je izrekla. Druženje z obrazi prihodnosti je namreč predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je dijake in njihove mentorje povabil v predsedniško palačo, tako prijalo, da mu je namenil več časa, kot je sprva nameraval.

Letos je v Dnevnikovih Obrazih prihodnosti, ki so bili tokrat drugič, sodelovalo 23 ekip dijakov z 22 gimnazij in enega dijaškega društva, skupno torej okoli 200 dijakov. Ob izdatni pomoči Dnevnikovih novinarjev, ki so bili njihovi mentorji, in ob budnem očesu šolskih mentorjev so pripravili več kot 150 člankov o temah, ki so jih predstavniki šol izžrebali. Člankov niso le napisali, temveč so poskrbeli za njihovo popolno »časopisno opremo«. Dodajali so jim naslove, poskrbeli so za fotografije, grafične elemente in podobno. Svoje delo pred objavo dveh časopisnih strani prispevkov pa so dokončali v našem uredništvu, kjer so svoje članke skupaj s tehničnimi uredniki postavili na svoje mesto v časopisu.

Dolga pot do natisnjenih besed

Toda do tja je bila dolga pot, se spominja profesorica Mojca Radešček z Ekonomske šole Novo mesto, ki je letos v projektu sodelovala prvič. »Dijaki so imeli veliko dobrih idej in pripravili smo ogromno gradiva, med katerim ni bilo težko izbrati tistega za objavo,« pravi in dodaja, da je tovrstno delo tudi njej, ne samo dijakom, prineslo nove izkušnje.

Da je dijakom, ki so se od februarja do konca aprila v Dnevniku predstavljali dvakrat na teden na dveh časopisnih straneh, uspelo, ima zasluge njihova ambicioznost, je prepričan Juš Navratil z Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje. »Mladi si moramo zastaviti cilje in delati za to, da jih izpolnimo,« je prepričan. »To, da smo objavljali članke v Dnevniku, ni bila zgolj formalnost, temveč nekaj posebnega,« ga je dopolnil Miha Feher z Gimnazije Vič.

Ne zgolj o sedanjosti, dijaki so v svojih člankih pisali tudi o prihodnosti. Dijakinja Ekonomske šole Novo mesto Maja Šuklje je na primer skušala prikazati, kako se bo v naš jezik do leta 2030 vtihotapila kopica tujih slengovskih besed, celo iz kitajščine. Razmišlja pa tudi o svoji prihodnosti: »Sebe leta 2030 še vedno vidim kot študentko, rada bi končala čim več stopenj izobrazbe. Kot grafična oblikovalka bi se morda preizkusila tudi v tujini, a še vedno upam, da bom imela dovolj priložnosti tudi v Sloveniji.«

Svarilo pred »oslarijami«

Z odhodom v tujino ni nič narobe, meni predsednik Pahor in dodaja, da je za posameznike kot za družbo celo koristen. »Potrebujemo ljudi, ki so ustvarjalni. Sledite svojim sanjam,« je svetoval dijakom, ko so ga spraševali, ali naj se odločijo za študij, ki jih veseli, ali za tistega, ki jim bo prinesel službo. »Ozirati se zgolj na razmere na trgu dela pri izbiri šole bi bila vrhunska oslarija, saj se te hitro spreminjajo. V šole ne hodite samo zaradi znanja, ampak tudi zato, da odraščate, da postanete večji od težav, s katerimi odraščate. S tem postajate tudi radovedni in rastete čez meje povprečnosti. To je zdrava mera ambicioznosti in ne pohlep,« je dodal predsednik.

Pahor je mladim razkril med drugim, zakaj se sam v eksperimentiranje z drogami, o čemer so dijaki prav tako pisali v svojih člankih, ni podal. »Nikoli nisem poskusil kaditi trave. Predvsem zato, ker nisem bil prepričan, ali bi se potem lahko še vrnil.« Mladim hoje po robu in čezenj ni odsvetoval, a jih je pri tem opozoril, naj se je lotevajo le, ko bodo prepričani, da se lahko vrnejo na varno stran meja. »Če se vam ne bo uspelo vrniti, bodo drugi začeli odločati o vas,« jih je še opozoril.