Takoj za vhodom skozi grajsko obzidje je Anica Rudnik obdelovala nekaj kvadratnih metrov vrtička. Potožila se je, da grajska zemlja letos bolj slabo rodi. »Tu smo včasih imeli hlev, vendar je arhitekt Fabiani po drugi svetovni vojni rekel, da ga je treba podreti, ker turistom smrdi,« pripoveduje Rudnikova. V starem Štanjelu se je rodila in ga v vsem tem času zapustila samo med vojno, ko so morali Štanjelci v izgnanstvo.
Tržačani še vedno mislijo, da je vse državno
Osvoboditev jim je postopoma prinašala boljše čase, v šestdesetih letih pa tudi spomeniško zaščito. »To spomeniško varstvo je bilo tako hudo, da se nisi smel ničesar dotakniti. Niti enih oken nisi dal prav,« se spominja in prikima, da je to pomenilo zaton Štanjela in številne mlade pregnalo iz vasi. Tudi Edi Mozetič je tedaj kot mlad fant razmišljal, da bi odšel. Pa si je premislil in kupil znamenito Ferrarijevo vilo. Iz dnevne sobe ima pogled na Ferrarijev vrt. »Zadovoljen sem tukaj. Okrog petdeset stalnih prebivalcev nas je še, večinoma starejših, a nedolgo tega smo dobili za sosede mlado družino, tudi moja hči tukaj obnavlja hišo,« je zadovoljen. Turisti ga ne motijo, pravzaprav jih je vesel, saj jim prodaja v les vžgane motive Štanjela. Tudi Rudnikova je turistov vesela. »Veste, koliko turistov pride ob sobotah in nedeljah!« se čudi. Na koncu pa vendarle prizna, da ta dva dneva v hišo pospravi vse. »Tržačani si radi kar postrežejo. Na vrtu vzamejo zelenjavo, sadje, tudi rože. Mislijo, da je vse to državno,« skomigne in hiti naprej z deli na vrtu.
Ruševine kupujejo Ljubljančani
V vasici se prepletata dve podobi. Na eni strani ruševine z napisi »naprodaj«, na drugi obnovljene hiše z rožami in copati pred vrati. Ana Rojc v turističnem informacijskem centru ob štanjelskem gradu pove, da so lani v vasi dobili vodovod in kanalizacijo, kar je pospešilo gradnjo in obnovo vasi. Večino hiš pokupijo Ljubljančani. Ruševino je mogoče kupiti že za dobrih deset tisoč evrov, hiše z zgodbami in spomeniško zaščito nosijo tudi svojo ceno. »V zadnjem času sem prodal dve hiši, obe Ljubljančanom. Čeravno sem upal, da ju bo kupil kakšen domačin,« pove gospod, ki tudi sam v Štanjelu obnavlja hišo. Z imenom se ne želi pojavljati v časopisu, pove pa, da ima Štanjel velik potencial in da so zadnje komunalne pridobitve resnično prinesle napredek. »Tu spodaj bodo odprli slaščičarno, zgoraj gradijo atelje,« pokaže po soseščini. Le nekaj metrov stran starejši gospod z roko zamahne nad turisti. V Štanjel se je zaradi ljubezni do starih hiš preselil pred desetimi leti, v tem času pa spoznal, da je turizem brez prave ponudbe jalovo delo.
10.000 obiskovalcev na leto
»Štanjelu manjka, da ljudje potegnejo skupaj. Da spoznajo, da so tukaj potencial, zaslužek in delovna mesta,« meni vaščan Valter Ščuka. Da je Štanjel neizkoriščen potencial, meni tudi gostinec Simo Komel, ki je postal novi grajski najemnik in za prvomajske praznike že odprl bar. »Ko smo na promocijskih prireditvah v tujini povedali, da smo s Krasa, nas niso znali locirati. Ko smo dejali Štanjel, so vedeli, od kod smo,« pravi Komel. Štanjel je spomladansko-poletna turistične destinacija. »Začne se z veliko nočjo in se nadaljuje do pozne jeseni,« pravi Rojčeva. Natančnega podatka o obiskovalcih nimajo, saj je vstop v Štanjel prost. Vseeno pa ocenjujejo, da ga obišče več kot 10.000 obiskovalcev na leto. Največ Slovencev, sledijo jim Italijani in Nemci. Statistika sončnega petka pred prvomajskimi počitnicami je bila s tem usklajena. Samo v dveh urah se je po vasici sprehodilo več obiskovalcev, kot ima ta stalnih prebivalcev.
